Označeni

12 ur kasneje je…
…sedim pred računalnikom in vem, da moram še kaj povedat, dodat.
Derbi je mimo, članki so prebrani, komentarji bolj malo, ker tega ne počnem več rada, fotografije shranjene, videji zanimivi.
Ko me je Alenka vprašala ali sledi blog po blogu, sem bila najprej skeptična in zelo nesigurna, da je to ravno neki moj stil.
A mi je dala misliti.
Kajti, ko sem prebrala blog, ki sem ga napisala v času, ko je večina spala, sem ugotovila, da ste zelo navdušeni nad njim.
Meni pa…je bil čisto kontra. Zdel se mi je tako zelo neoseben.
Kot da sem pozabila v tem blogu, da sem res čustvena navijačica.
Povedala sem vam zgodbo, nisem pa vam povedala, da sem se na trenutke res počutila kot Kalimero, ki to dejansko nisem.
Ugotovila sem namreč, da nisem posnela vseh tistih navijačev, ki so na nas spravljali ves svoj gnev in vse svoje pijače, kozarce in vse kar so imeli pri roki.
Veste, take stvari zelo bolijo.
A sem kmalu ugotovila zakaj.
Policaj mi ja namreč rekel, da sem organizirana navijačica.
Zakaj?
Ker nosim vijolčna oblačila.
Označil me je.
Enačil me je.
Meni pa to dejansko ni bilo všeč.

Vse smo naredili prav, pa vendarle nismo nič naredili prav.
Če je moja krivda, da sem upoštevala navodila, so navodila za vse enaka.
Poskrbet za varnost je eno, bit nerazumen je pa drugo.
Še danes mi ni jasno zakaj smo morali avte puščat nekje vstran od stadiona, ko pa smo se lahko z domačini potem srečali kjerkoli.
In če je za varnost poskrbljeno, potem mi ni jasno zakaj tako mala tampon cona med našim in sektorjem levo od nas.
Predvidevam, da je to družinski sektor? A tam pa ni huliganov ali obratno? Pri nas se ne more najt nekdo, ki kupi karto za 15 eurov in napade nekoga na drugi strani?
In glede na to, da ima ta derbi dve plati.
Nogometna mi je dan po tem resnično zanimiva.
Zakaj se vsi ukvarjajo zdaj s vprašanjem če je bil penal al pa ne?
Zakaj se nihče ne ukvarja zakaj faul nad Mendijem ni bil kaznovan z rdečim kartonom, zakaj domač trener ni bil izključen, ker se ni držal svoje črte in je bil zmeraj preko nje? Zakaj je rezervni igralec lahko diktiral igro, v katero niti vključen ni bil?
In ja, pogledala sem si kar nekaj minut tekme po tv, pa tudi studijski del, ker je naš Petar zraven bil in se mi je zdelo končno fajn, da sta dva tabora pri novinarju. Ponavadi se je zdelo, da povabijo samo enega, ki drži z eno ekipo. Včeraj mi je bilo všeč, kako je fant nekoč z vijoličastim dresom, uradno zelen, bolj vijol’čen kot marsikateri navijač Maribora.
In če sem kaj opazila dan kasneje…to srečo ljudi. Te nasmejane in srečne obraze. Tudi če pride nevihta v tem sončnem dnevu, nam nihče ne more vzet te zmage.

Ta gol v režiji Kapetanov. V eno gledam in govorim…res je, res smo zmagali!!!
Kak težko je bilo te žabe premagat včeraj. Kak težko se je bilo borit s temi mlini na veter, s to publiko, ki je prišla zdaj in je dolgo več ne bo, kako težko je bilo gledat to zeleno barvo in videt ljudi, ki so prišli na tekmo predvsem zaradi radovednosti in mogoče v neki želji, da se prestolnici vrne naslov prvaka. No, ne vrne, dobila ga bo prvič.
Ko gledam ta grb in to “tradicijo” se sprašujem, če je to sploh veljavno. In kako je v naši državi mogoče združit toliko stvari. Če si le doma v pravem mestu.
A če nismo jokali za Evropo, ne bomo jokali niti za minulim večerom.
Ker ne glede na vse, smo gledali tekmo, ki ni za slabe živce in slabša srca.
Ljudje so imeli kaj videt.
Ne navijači, ki smo zmeraj zraven.
Vsi ostali.
Ki so verjetno včeraj gledali derbi, da se bodo imeli v ponedeljek v službi kaj za pogovarjat, gledali derbi, da bodo obsojali vse kar ne razumejo.
In potem smo tukaj mi.
Ko bi vedeli kakšen teden je za nami. Želj in prošenj, molitev in upanja in vere in želje.
Tudi strahu. Ja, smo se bali. Pomlad ni dobra in bilo nas je česa strah.
Kaj, še sodnikov smo se bali.
Pa vendarle je zmagala tako želena Želja.
Želja.
Ko sem videla potem tisto fotografijo v slačilnici in še eno prej na stadionu. Pogledala sem vsak obraz posebej. Neverjetno kako sem najprej opazila našega Jasmina. Kdo ve od kod se je vzel. Prišli so iz vseh strani.
Video ob golu…tu pa jočeš znova in znova.
Ste videli te obraze? Te srečne fante.
Kot naš maček, ko si oddahne, ker mu je uspelo to kar je garal in garal.
Če se derbi zmaguje, je ta zmaga bolj sladka predvsem zaradi tega, ker je to leto res težko premagat žabe. Zelo težko in ni lahko letos.
Pozabili pa smo vse številne gole naših nogometašev, ki so zabili novi Olimpiji.
Mene je včeraj tribuna spomnila na Robertov, ko so napadli navijača, ki je ob veselju pozabil da sedi na napačni tribuni in so ga metali po stopnicah, nihče pa mu ni pomagal. Nasprotno.

Spomnimo se vseh golov, ki so toliko pomagali in toliko prinesli.
Res je, da to sezono boli toliko stvari, toliko se pritožujemo, tolčemo, dosti se sekiramo in dosti mečemo vstran.
A garaška sezona je letos za vse zanimiva.
Če včeraj ne bi bilo spornih situacij, ne bi bili na prvih straneh medijev.
Ker nismo na prvi strani, ker smo zasluženo zmagali, ker se nogomet igra do zadnje minute, ampak zato, ker nekdo išče krivce.
Poglej sami k sebi.
Poglejte še drugo plat in nehajte blatit moj klub za katerega navijam.
Nikoli ne bom privoščila žabam da so prvaki, ker sem vijolčna in obsojajte me za to, ampak taka sem. Nikoli ne bom razumela da lahko sploh kak Mariborčan želi igrat za ta klub, pa če tudi je velik znesek v igri. Ne bom. Ne obsojam, razumem pa ne in če je tako veselje dat gol Mariboru…upam, da svoje naredi tudi vest.
In ja, imamo dosti Ljubljančanov v svojih vrstah. To plat razumem. Malo z nasmeškom ko to pišem…kdo pa ne bi želel igrat in se dokazovat v najboljšem klubu na svetu in v naši državi.
In ne nam pet, da nikoli ne bomo šampioni. Moji nogometaši so šampioni, rojeni zmagovalci, ki tu pa tam rabijo malo ljubezni in dodatne energije. Da se spomnijo. Da vedo da niso sami.
Veste koliko ljudi ne ve da imamo na grbu zvezdico in da ta pomeni deset naslovov prvaka? Ja, pa je vmes jih že 13.
In tudi 14 naslov pride zelo, zelo kmalu.
Potrpežljivo, vztrajno in delovno.
Vsak na svoji strani.
Garat, se borit in zmagovat.
Pa ne za nas, zase, za prihodnost, za svojo zgodovino, za otroke in ljudi okoli sebe.
In ker imam ta klub res rada, sem pač večno v vijolčnem. Tudi danes v nakupovalnem centru.
Vedno kak čuden pogled pade. Pa me ne gane. Tudi če bi včeraj izgubili, bi bila isto oblečena.
Mogoče sem označena, kot sem včeraj ugotovila pri g. policaju, mogoče sem zaradi vijolčne barve nekaj manj, ker me imajo za kdo ve kaj.
Sem pa jaz.
Ponosna sem.
Delovno in pridno dekle.
Ne sramujem se svoje vere in ne svoje ljubezni do kluba.
Ne sramujem se tega kar počnem, ker to počnem s strastjo in ljubeznijo.
Ne sramujem se, ker kdaj pomislim nase in si želim samo najboljše.
In ponosna sem na klub na katerega navijam.
Zaradi njega nisem nič manj vredna kot ostali in drugačna v načinu, kot mi ga eni predpisujejo.
In ko me spet označite, se vprašajte, kako bi lahko jaz označila vas, pa ne bom.
Ker je vsak zase zgodba zase.
Moja se imenuje utrinki vijolice. Vijolice.
Ne predajam se v tej zgodbi.

In še zmeraj sem Jaz (!!!!) organizatorka krvodajalske akcije “Vijol’čna kri za vse ljudi.”
Dragi mediji, preden kvasite gluposti in mi sive lase delate…preverite vse podrobnosti.
Saj sem navajena da si česa ne lastim, a na to akcijo sem tako zelo ponosna, tako v veliko čast mi je delat to zadevo, tako rada jo počnem, tako čudovita je, tako sem v teh dneh v velikem iskanju, da s težkim srcem berem laži. Ne prenašam jih dobro. Trudila se jih bom v prihodnje ignorirat.
5.9.2016…napišite si na koledar. Tam bom prva in šla bom zadnja. Stadion Ljudski vrt. Da ne boste rekli da niste vedeli. Organizirala bom s pomočjo neverjetnih ljudi neverjetno akcijo. Upam da boste tam, da vam pokažem kako in kaj. Enkrat za vselej.
In mogoče vsaj en dan postanem označena…malo drugače.
Rada vas ima.
MalaMo. :*