Mi smo padli malo…

Zaprem oči in si mislim…dosti mi hodi po glavi in zavedam se, da vseh teh norih misli ne morem delit s svetom. Ker ni fer niti do mene same.
Ko pomislim na to polfinalno tekmo z Zavrčem, se mi dejansko zarosi oko.
Žalostna sem. Nisem niti več razočarana, samo srce se mi pa tak fejst para, kot že dolgo ne.
Dolg teden je za vsemi nami in tudi pot v Zavrč danes je bila. Na srečo je vreme le pokazalo lep obraz  in smo na tekmi sami videli sonček.

Sonček, a daleč od sončkov.
Zahteven teren, tečna publika, še bolj tečen boben.
In če stopnjujem bom najbolj fer, če napišem…najbolj tečna Mo.
Par krat na leto popizdim in sem čisto živčna.
A današnja tekma je vendarle za nas zelo pomembna in zelo zahtevna.
Ko imaš zraven frajerske domačine je delna katastrofa neizbežna, a so kljub provokacijam nekateri odšli dovolj hitro.
Tudi boben je naredil svoje.

A publika danes ni bila niti tak fejst problem, čeprav te hitro po tem začne boleti glava.
Viole so dali nekam za hrbet sveta in tam so navijali kot so le lahko.
Na igrišču pa bolj tema kot luč. Bolj bledost, kot rdečica. Bolj žalost, kot veselje.
Čeprav je Gregor zmanjšal na 2:1 je vtis ostal manj vijolčen kot bi moral biti.
Ja, v sredo rabimo samo en gol in gremo v finale.
Pa si želimo samo en gol.
Bodimo pošteni.

Sodnik se je izgubil, domačini pa so bili bolj zaprti in bi nujno potrebovali kak Donat.
Vse je bilo belo, vijolčni pa so se morali prav pošteno trudit, da so prišli sploh do gola.
Padanje po prvem golu pa je bilo šele ena posebna zgodba. Če bi šteli vse padce, bi tekmo podaljšali menda kar za nekaj časa.
Tekma, ki je bila pričakovana prekratka za kaj več kot za poraz, je pokazala, da vse skupaj ni dovolj.
Sprašujete me po dogodkih zadnjih dni. Mojega komentarja v blogu ne boste dočakali, čeprav sem dobila tudi po tekmi nekaj odgovorov na vprašanja, ki so me zanimale.
Ne pišite mi in ne pljuvajte po mojem klubu.
NK Maribor je moj klub in ta zvestoba je večna.

Me pa srce boli ob takih tekmah in ne morem si oprostiti, da po tako dolgem dnevu, vožnji, ki mi je zmeraj dolga, pa če je na drugo stran mesta, da se nihče noče niti potrudit.
Rada imam ta klub z vsemi plusi in minusi. Vsi smo ljudje in vsi imamo pravico do svojih besed in dejanj. Vsi imamo pravico garati in biti uspešni in vsi imamo pravico se postaviti zase in za druge, če je to potrebno.
A treba je poudarit, da moramo včasih ustavit konje, rečt “ne” in it naprej.
Zahtevno je bit igralec in nedvomno tudi navijač.
Pričakovanja enih in drugih so različna.
A isti cilj bi naj bil naslov državnega in pokalnega prvaka.
Nam naslovi, nogometašem uspehi v svetu po končani vijolčni poti.
Rada pogledam nazaj in se spomnim na smehe in solze zadnjih nekaj let.
Pogledi iz stare tribune, potem prehod na vzhod iz d-ja na c, kjer svoj sedež zvesto čuvam že sedem let.

Rada pogledam kdaj vse sem bila na nogometu, kaj vsem sem prestala, kaj vsem smo doživeli.
Veliko nogometnih številk, nogometnih imen.
Naša imena ostajajo na spisku…zvesti navijači.
Pred kratkim sem začela s projektom leta…iščem in vem da bom našla kar moram najt.
In vem, da bo še vse dobro.
Ampak zdaj ni dobro.
Postava, ki bi lahko uničila vsakega…ampak vsakega…deluje zgubljeno.
Imamo igralce, ki bi si jih želel svet. Kvalitetni, čudoviti. Vem da tudi garači in predvsem fantje, ki zmorejo.
Tudi na današnji tekmi tega nisem videla. Nisem videla ne sinergije, ne ljubezni.
Ne mi rečt, da je še nisem videla. Ne, samo pogrešam jo. Postala je luksuz, ki si ga premalokrat privoščimo.

Žal mi je, ker sem na tekmi verjela v nemogoče. Moja pričakovanja so prevelika. Finale pokale dosegljiv že na gostovanju…eh, zakaj bi.
Verjamem v finale. Verjamem v zmago z več kot dveh golov razlike.
Samo če jaz verjamem…upam, da sem dovolj…za začetek uspešnega kroga.
Teh nekaj krogov še in sezone bo konec.
Dajmo vsi skupaj skup stopit. Skupaj.
Kot ekipa. Bit eden z drugim in ne eden proti drugemu.
Bodimo prijatelji in si bodimo v oporo.
Začnimo pri sebi in zmagajmo skupaj.

Pa če bi vsak počel to kar mora počet, se ene stvari nikoli ne bi zgodile, ene zgodbe nikoli napihnjene, ena imena ostala neomadeževana.
In če bi se zavedali kaj je naš skupni cilj, bi ga že davno dosegli.
Če ne ve kdo je motivacija, naj nas pogleda. Ki sedimo v dežju in snegu…in soncu…in v sreči in jezi…verjamemo.
Če ni denar in naslovi dovolj…dajte se potrudit za vsako letno vstopnico, za vsakega navijača, za vsako vstopnico, ki se vnovči na stadionu.
Če ni dovolj vse kar je dano…dajte se potrudit. Za te ljudi, ki stojijo v vrstah za avtogram, ki okupirajo dnevno vijolčni trgovini.
Morda boste presenečeni koliko ljudi vas ima dejansko resnično rado in si želi, da bi bil poraz proti Zavču zadnji slab dan v tej sezoni.
Ja, že dolgo ni bilo tak težke in naporne sezone, polne pritiskov in vsega ostalega.
A vedite.
Mi smo tu. Čudno, ampak mi verjamemo v vijolčno barvo in to ljubezen.
Ni dosti, je pa iskreno in vse kar imamo je to vijolčno srce.
Ta poraz bo enkrat nehal bolet…vse dobro pa naj traja…v nedeljo smo lahko že prvi na lestvici.
Zaprite lape vsem hejterjem. To bo največja nagrada naši zvestobi.
Rada vas ima.
MalaMo. :*