…vijolčno kri imajo, grb na svojem srcu…
…minuli večer so remizirali z NK Bežigrad alias NK Olimpijo.
Do naslova prvaka smo oddaljeni vsaj šest točk, za vsaj en gol več za zmago in predvsem…malo, ampak malo več volje in želje.
A spet prehitevam dogodke, ker bi rada vse naenkrat, povedala v enem stavku, čim prej končala in šla dejansko samo še spat.
Ker minuli večer bomo, kot še kakšnega prej, čim prej pozabili.
V minulem tednu se je ful dogajalo. Ko najstnikom, ko se pridejo v leta, ko vse vedo in o vsem imajo pojma.
In ja, med nami je najstnik. Vse ve, vse razume, vse pove tak kot je, mi pa nimamo pojma in ja, ni važno koliko smo stari…kaj te mi neke lapamo…in ne, po tej tekmi je kaj bolj malo za povedat.
Zaradi kdo ve kakšnih okoliščin imamo novega trenerja, ki je dejansko stari, ki je kot Lassie se vrača. Ni edini, vseeno pa je bilo to za mene veliko presenečenje.
Ko me sprašujete kaj si mislim o vsem tem…g. Kruno je za mene človek z velikim srcem, garač, prijaznost mu krasi obraz, ob trenerski klopi pa se je zdelo, da si bo izpahnil ramo. Kako je ta človek doživljal tekme…neverjetno res.
Pogrešala bom tega hrvaškega strokovnjaka, ki sem ga spoznala v novi Vijol’čni bajti in ga povabila na krvodajalsko akcijo. Prišel je in kljub delu, ki ga je imel, si je vzel čas za navijače. Ne pozabila in vedno bom iskreno cenila.
In prišel je naš Darko. Bodimo pošteni…delil nas je na dva dela. Odšel, ko nam je najlepše šlo in se vrnil nekak tak kot je tudi šel.
Dober človek je ta naš Darko. Ne rečem da bo rešil sezono, ne rečem da bomo z njim ustvarjali nekaj kar ni in se ne da, ampak g. Darko je res prijeten človek. O njem ne morem rečt nič slabega, ker nikoli nič slabega naredil. Bolj je težava v tem, kar bi lahko še dobrega naredil…
In tako smo se, dragi moji prijatelji in jaz, srečali nekje vmes. Trdno odločena, da ne grem na južno ploščad, prej ujamem Alenko, ker se na jugu pune neke dogaja. Midva pa potem direktno na vzhod, kjer poslušam starše kako se njihovi otroci lahko norčujejo iz gostov, ker imajo preveč prijateljev v Ljubljani, pa njim tak nihče nič ne bo naredil. Ko počvekam z mojimi najljubšimi Gorenjci, se odpraviva na tribuno, kjer smo vsi v velikem pričakovanju.
Pol si damo gor te pončote, palerine, karkoli. Komaj čakam da vidim vzhod. Kak smo lepo zgledali.
Na uradni strani sem prebrala da nas je bilo 12.160!
Vsaka čast, Maribor!
Viole so koreografijo zrihtale vrhunsko, par parol je bilo se za zamislit.
Bakle so bile na obeh straneh, rivalstva ni zmanjkalo.
Medtem ko sem dopolnjevala glavno parol žabic, se je na igrišču že dogajalo.
Bunker žab in naši neuspeli napadi.
A bodimo pošteni.
Na nobeni strani ni bilo take igre, da bi rekel, da si nekdo zasluži zmago.
Težka tekma je to bila.
Resnično zelo zahtevna, sploh če si hoto toto belo čudo nekak prepiknit.
Še en prijatelj severa je pokazal svoj velik karakter in ja, enakovredno sojenje bi lahko bilo lahko samo če bi igrali Ligo prvakov. In to med sabo. Ker tam drugi gledajo.
Moram priznat, da mi je bilo točno to všeč. Ta kulisa Lige prvakov.
Enih nisem videla že od Čelsija, večina je prišla na derbi. Eni so mislili, da so na jugu in menjavajo vodjo, eni v dveh letih otrok še kuj niso naučili osnovnega bontona, gospod na desni pa mi je poskbel, da sem bila malo vinjena brez da bi se dotaknila alkohola.
Celo tekmo smo stali.
Ne spomnim se kdaj nazadnje. Fajn je bilo to videt.
Navijanja je pa bilo. Ljudje so imeli kaj videt in slišat.
Na trenutke sem imela kurjo kožo.
Bila sem ponosna od kod prihajam.
Nogomet je naše upanje.
Ki počasi pada.
Resnično pada.
Pa ne zaradi ekipe.
Ampak posameznikov.
Ta tekma bi se lahko končala čisto drugače.
A eni imajo večne bonuse in kot kaže tote kupončke lahko uporabljajo še do nadaljnega.
Vem, mi pojma nimamo, samo vem pa kje je Melita bar v Mariboru in točno vem kam se gre ko se je šlo domov.
Še zmeraj bom svoje medvrstično izraženja puščala v teh vrsticah.
Ker ne smem vsega povedat na glas.
Zna bolet, spremenilo pa se nič ne bo.
Bodo kazali za mano s prstom…krivična je.
Nisem.
Po tekmi sem govorila z obema kapetanoma.
Za mene sta najboljša na planetu.
Iz dveh velikih razlogov.
Na igrišču puščata srce ne glede na to kje igrata, kako drugi igrajo in dajata vse od sebe.
Borita se za svoj klub in svoj grb na dresu nosita ponosno.
Do nas navijačev sta neverjetno prijazna, čudovita. Imata veliko srce in predvsem si vedno, ampak vedno najdeta čas za pogovor z nami.
Iskreno in srca…Marcos in Aleš, hvala.
Res vaju imam srčno rada. Vaju dva, vajine družine, vajino vijolčno ljubezen.
Imata tako čudovito osebnost in hvaležna sem bogu za vajini življenji.
Če sem pa kaj vesela, pa je to, da vas imamo.
In če tudi katerega kdaj kje zgrešim, se srečamo na kakšni drugi ulici.
Hvala, res hvala.
A ne morem še mimo enega povratnika v naše vrste…Damjan je prišel nazaj. Ne za celo tekmo, a dokaz, da si prvo enajstko zasluži. Pa ni edini. Še so fantje, ki se vračajo in hvaležna sem, da ste z nami.
Vsi minuli večer res niso imeli svoje
ga dne.
Derbi je pritisk, velik vložek je tu v igri.
Pa vendar…vem da se bodo nekateri vrnili že na naslednji tekmi, ki jo bom komentirala dan kasneje, saj me čakajo sladke obveznosti ne daleč vstran.
Težko pa je gledat ene obraze, ki so naveličani…ali pa samo uperjeni v kakšne druge želje, cilje, misli…
Rada bi se zahvalila v tem večeru mojemu najljubšemu gospodiču T., ker se trudi, da ko ob koncu obsedim, da se nasmehnem in mi reče da bo še vse dobro.
Vsem tistim, ki ne zamujate na tekmo in poslušate navodila kluba in Viol, da se pride na tekmo pravočasno.
Hvala vsem, ki ste prišli navijat na NK Maribor in niste prišli, da se boste hvalili kak ste karte za derbi dobili.
Hvala moji družini v veri, ker me po tekmi vedno znova prepričujete v nekaj, kar nočem več verjet.
Spet sem spoznala toliko novih ljudi, na tekmi so bili moji čudoviti prijatelji.
Opravičujem se vsem, ki me iščete po južni ploščadi…mogoče se nanjo vrnem že na tekmi s Krko.
Hvala še vsem, ki me berete.
Vsakič znova se najde kakšen, ki mi pove, da se je lotil tudi arhiva.
Ta je številka 553.
O derbijih so bili že bolj veseli, pa bodimo pošteni, tudi bolj zanimivi in pestri.
Dve bateriji, ker dobra tekma…
Ena baterije je še čisto polna ostala…fotoaparat je dosti časa dremal.
Vseeno ob koncu še enkrat znova poudarjam…da je to naš klub, ki ga cenimo in imamo radi.
NK Maribor navijači nismo šli ko smo bili prvi in ne odhajamo niti zdaj, ko smo drugi.
13 zvezdic, tista velika nad grbom, ki jo pozabljajo tako mediji, kot pravi navijači, je dokaz, da imamo več kot 10 naslovov prvaka!
Vgriznite se v jezik vsi tisti, ki ste čez noč postali zmaji in žabci, vsi tisti, ki nam privoščite neuspehe, vsi tisti, ki ste Agima tak metali po tleh, da se je zdelo, da ima za večerjo samo še travo iz Doma prvakov.
Vgriznite se v jezik vsi, ki bi nas radi uničili in govorite, kako radi imate ta klub.
In predvsem se mora vgriznit v jezik nekdo, ki je pozabil, da se nogomet igra za ljudi.
Pa ni ta nekdo samo eden…
Nimam dosti denarja, no, sploh ga nimam.
A imam pa vijolčno srce.
Ko bomo zrihtali krvodajalsko akcijo, še eno znova čez 6 mesecev…takrat boste videli…da je vse skupaj še enkrat znova en velik mozaik ljubezni.
Ponosna sem na vse dosežke, ki smo jih prečagali skupaj.
Manjka nam kup dobrih igralcev, manjkajo nam mladi, ki bodo gradili…
…a nekega dne zraste tudi ta vijolčna hiška.
Do takrat pa bomo čakali…na naslov prvaka.
Ne pustite nas čakat predolgo.
Če NK Maribor ni prvi, kaj sledi?
Naj odgovor ostane na vaših dlaneh in v vaših očeh.
Lepe sanje, ponočnjaki.
Dobro jutro, sanjači.
Lep dober dan, moji bralci.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić