Mednarodna razstava mačk

Da imam rada živali in še posebej mačke, večina ljudi dobro ve.

Že od nekdaj sem si želela obiskat kakšno od teh razstav, da vidim kako te zadeve potekajo v živo in predvsem kako se mucke dejansko obnašajo.

Na fb sem zasledila, da Whiskas podarja vstopnice in sodelovala.

Ker sem vstopnici dejansko prejela, sva se s Tadejem v zgodnjem nedeljskem jutru odpravila v Ljubljano.

Par dni pred derbijem sem tako v vijolčnem hodila po mestu žabic in še to posebej v naši vijolčni kapi.
Ko sva prišla na samo prireditev, resnično nisva vedela kje začet.

Pa sva nekako pogledala prve stojnice in prišla do ocenjevanja mačk, pol pa sva šla par krogov med kletkami, v katerimi so bivali mucki.

Sodniki so ocenjevali, svojo zmagovalko so določili tudi obiskovalci prireditve.
Žal nisva ostala tako dolgo, da bi videla zmagovalce.

Vmes je prijazna gospa razlagala o različnih pasmah muck (vsaka čast za tako znanje) in pokazala vse kar mucke dejansko morajo imeti.
Moram priznat, da me večino prireditve dejansko bolelo srce.
Prireditev je lepa, otroci predvsem, so zelo navdušeni.

Jaz pa vem, da je to moj zadnji obisk.
Ti mucki so tam dva dni vsakič po osem ur. Saj v tistih kletkah jim dejansko nič ne manjka. Nekateri imajo ljubezen lastnikov, spet drugi jih puščajo same. Imajo hrano, eni spijo kar v svojih wcjih, al pa za svojimi ležišči.

Vsak muc zase je res nekaj posebnega. Imajo svojo toplino in ljubezen.
Težko se najde kakšen, ki te ne očara.
So krasni in žal jih ne moremo cartat.

Vendar ko jih gledaš, je hudo, ker je tam resnično majhen prostor, zraka večino časa ni, sploh če je takšna gužva in še tisto prenašanje okrog je dokaz težka zadeva.
Vem, ne razumem in gledam skozi svoje oči.

Moj muc je najdenček, moj posvojenček, prišel je iz gozda k meni domov. Zanj nisem plačala ogromne vsote denarja in daleč od tega da bi, tudi če bi bil za razstavo, peljala na kakšno takšno.
Moj muc je srečen muc. Ko dobi svoj višek hrane, ko nori z žogicami ali preprosto laufa za stvarmi, ki jih nihče ne razume.

Vesela sem, če posvajate mucke, greste v azil po njih in jim dajate dom.
Razumem da obstajajo tudi te krasne pasemske mucke in verjamem, da imajo vse čudovito življenje, ko niso za zidovi razstavnih kletk.

Zadeva je nekaj posebnega, a predvsem za tiste, ki jim je to všeč.
Zahvaljujem se podjetju Whiskas za vstopnice in ustarjalcem Mucka, da bom v prihodnje brala njihovo revijo.
Tudi organizatorjem, ki so mi pokazali mucke skozi druge oči.

A jaz osvajam pri svojih.
Hvaležna za Mejota in njegovo nagajivost in ljubezen.

In ko sva zapustila prireditev, se odpraviva v deževno Ljubljano na kosilo, kjer natakar vidno, a ne direktno, navija za Maribor in me vpraša kaj se je zgodilo v soboto.

Pogledava še smučarske junake in se skozi vodni center odpraviva proti železniški…
…domov…k Mejotu…bil me je vesel…in jaz šele njega.

Se beremo že dan pred derbijem.
Rada vas ima.
MalaMo. :*