Zbogom in zdravo

Še teden dni in fantje bodo že na prvem treningu nove sezone.
Pomladna pavza je kratka in nove sezone se veselimo bolj kot katerekoli.
Ups, jaz se je veselim.
Za nami je namreč dolga in zahtevna sezona.
Astana je preprečila veselje v Evropi, NK Bežigrad pa v državnem prvenstvu.
Pokal smo težko, a zasluženo pripeljali iz Kopra.
Imeli smo vzpone in padce.
Jokali smo in se smejali.

Celo sezono smo verjeli v naslov prvaka.
In ga predali konkurenci.
Ne morem rečt, da hudi, ker dejansko je bil naslov bližje kot se zdi.
Imeli smo možnosti za prevzem in naslov.
Nismo sprejeli.
Nizali smo neverjetne poraze in se srečevali s krizami.
Odšli so trenerji, prišel je naš “stari” trener nazaj.

Grozno smo slišali večkrat, manjkrat oprostite in bilo je zanič.
Jezili smo se nad sodniki in večina je znala žvižgat celotni ekipi.
Žara in motivacije je sfalilo, želje po naslovu pa verjetno tudi.
Neusklajenost in borbenost so reševali redki.
Skoraj vsi novinci so pokazali, da lahko računamo na njih.
Nekateri igralci se verjetno počasi poslavljajo in verjamem, da bodo kmalu odšli na novo pot.
Nekateri igralci verjamem da ostajajo in veselim se novih uspehov.
Verjamem, da je prenasičenost in prave energije ni več.
In ko pogledam minulo sezono.
Najbolj pravi naslov bi bil.
Če se pač (nekaterim) ne da.

Mi imamo radi Maribor.
NK Maribor.
Ustanovo, klub.
Za mene osebno velja: “En klub. Ena čast.”
Rada imam vijolčno in ljudem rada pokažem vijolčno.
Ponosna sem na ljudi s katerimi delam vijolčne stvari in vesela sem, da so del mojega življenja.
Hvaležna sem za vse kar sem dobila v minuli sezoni in hvaležna za vse, kar še prihaja.
Brez Uroša in Gorana tudi letos ne bi bilo velike zgodbe “Vijol’čna kri za vse ljudi”, ter brez UKC-ja in RK-ja. Vidimo se 5.9.2016 in veselim se tega res delovnega ponedeljka. Ki bo plemenit, velik in predvsem bo zelo, zelo srečen.

Minula sezona ni sezona presežkov.
Je pa sezona učenja.
Naučila sem se, da ločim vijolice od trave.
Naučila sem se, da zbrišem, ignoriram ali pa grem naprej.
Naučila sem se, da ljudje ne razumejo da “zeleno je grdo” in da mi za to počasi postaja vseeno.
Naučila sem se živet s tem, da zdaj ko nismo prvaki ljudje hitro pozabijo prvake.
Pozabijo na uspehe in pozabijo na koga so navijali še nekaj mesecev nazaj.
Ne živim od lovorik, ki so za nami, pa vendar moramo s hvaležnostjo pogledat nazaj.
Vse letališke noči, večere na stadionu, ko so plapolale zastave in smo peli pesmi.
“V mojem srcu samo ti.”
In morda je nekdo nekje pozabil, da smo mi vijolčna vojska, ki krijemo hrbet.
Ne obračamo mi hrbta.
Mi smo zmeraj tukaj.
Odšli bodo igralci, odšli bodo delavci.
Na boljše ali na slabše.
Nekje v srcu bodo zmeraj nosili vijolčno barvo.
Mi jo bomo ljubili do konca svojega življenja.
Strast in ljubezen sta preletena v eno zgodbo.
“Mi skupaj eno smo.”
In če je kdo v tej sezoni pozabil, da smo eno, je tudi pozabil, da je nekoč ljubil ta klub.
Včasih imam občutek, da je naša zgodba kot zgodba starih zakoncev.
Ljubezen in sovraštvo sta dve tanki meji prepleteni v eno zgodbo.
“Evo nas Evropa ti boš naša vsa.”

In če smo vedno skupaj, smo bili v nalivu v Novem mestu, na busu z Žal, ali pa samo preprosto nekje v Zavrču, kjer smo izgubljali bitke kot po tekočem traku.
Ni bilo malokrat to sezono, ko sem bila besedne dvoboje s pametnimi navijači na tribunah po državi.
Ironično.
Največkrat sem jih z lastnimi.
Kako zelo smo bili deljeni to leto, kako delo smo postali različni.
Ko ni uspehov hitro dobiš sovražnike.
In ja, nekoč prijatelji, smo tujci si.
Nekoč objemali igralce, jim peli hvalnice, ki se jih morda niti spomnili niso.
So postali le slečeni in osramočeni.
Kako ste lahko podprvaki, sem poslušala.
Si morate mislit, da nismo pred izpadom iz prve lige in smo imeli prave drame zaradi drugega mesta.
Goričani pa so celo tekmo peli svojim igralcem.
Ker so bili četrti.

Bilo jih je za kaka dva kombija.
Peli so pa kot nas pet pred 6 leti v Novi Gorici.
Kdo bi lahko to pozabil.
Še Goranu takrat ni bilo nič jasno, ko je videl kdo se dere “Goran viola.”
Zadnja tekma sezone pa je bila…kot da smo prišli…v gledališče.
In če dobro pogledam nazaj.
V tej zeleno črni sezoni vidim ljubezen.
Izstopili so derbi navijači, izstopili so hejterji, izstopili so evropski navijači.
Verjamem da bodo kmalu v prodaji letne vstopnice in vem, dragi moji prijatelji, da jih boste kupili.
Ker imate radi ta klub tako zelo kot jaz.
In vem, da bomo skupaj.
V novi sezoni.
Uspešni, kot še nikoli.
Ni bilo slabo leto.
Bilo je leto sprememb.
Ki se pravzaprav šele začenjajo.
Vsak konec prinaša nov začetek in vsak ponedeljek prinese uspešno soboto.
In če v kaj verjamem.

Verjamem v NK  Maribor.
Kot celoto.
Ljudi, ki jih cenim in spoštujem.
Ljudi, ki jim je mar.
Ki razumejo grb.
Ki ima zvezdico.
10 plus tri je to.
Medijske bajte imajo o nas te dni dosti za povedat.
Jaz bi se rada zahvalila vsem, ki korektno pišete o nas.
Hvala Jana, ki me pokličeš po prekratki noči in narediš prispevek o nas.
Ki cenimo ta klub in ga imamo radi.
Oči sem imela kot da bi nujno potrebovale zobotrebec.
A prit v Vijol’čno bajto je isto, kot da prideš na stadion.
Domov.
Kjer je vse domače, kjer je vse tako lepo.
Kjer si ti lahko ti.
Zlijem se z vijolčno barvo.

Noben me ne obsoja.
In ljudje razumejo.
In če kje, pol sta dva kraja na svetu, kjer imamo mi svoj mir.
Kjer je naš čas, ko pozabimo da ni služb in denarja.
Kjer se borimo.
In kjer bi se morali začet borit še za kaj več.
Za naše mesto, za našo energijo.
Naš klub je dokaz da je vse mogoče.
Iz minimalnega denarja so ljudje v klubu naredili klub, ki ga pozna Evropa.
Evropa.
Liga prvakov. Liga Evropa.
13 naslovov državnih prvakov in 9 pokalnih.
Kakšna številka je to za slovenski nogomet.
In sem del te vijolčne družine.
Preveč strastna si, pravijo.
A me ne razumejo.

In če kaj, sem tukaj nekje pod Kalvarijo našla tisto, kar ljudje pozabijo.
Imeti rad.
V dobrem in slabem.
V solzah in sreči.
In kaj je najlepše od vsega.
Okoli sebe imam neverjetne ljudi.
NK Maribor mi je dal prijatelje za življenje.
Veste kdo ste in imam vas najraje na celem svetu.
Vem, da me večina od vas težko razume.
A hvaležna sem, ker se trudite.
In hvala vsakemu, ki pride pogledat kaj za en nor svet je to moj.
In se odloči ostat.
Hvala igralcem in vsem, ki verjamete v vijolčno zgodbo.
Hvala za leto, ki ga bomo pozabili a odnesli najboljše od njega.
Hvala navijačem, ker ste prevozili tisoče in tisoče kilometrov.
“Da bi videli samo en tvoj gol.”
In za dober konec.
Hvala vsem, ki ste proti nam.
Ker vi nimate tega kar imamo mi.
“Dokler smo živi ti nikoli ne boš sam.”
Rada vas ima.
MalaMo. :*