Ob koncu jeseni…petarda Kanarčkom…

Popolna nedelja je za nama.

Ne bi si mogla več želet.

Tokratno nogometno gostovanje je bilo popolnoma drugačno od vseh ostalih in zagotovo tudi najbolj nepozabno in nepredvidljivo.

Preko prevozov nama je Tadej uredil tako pot tja, kot nazaj.

Prijazna gospa Hana naju je odložila v Portorožu, saj sva želela na sprehod do Pirana.

Nekaj čez poldne sva nekje v Bernardinu srečala na kavici dva naša bojevnika…za še bolj popoln dan in za prijazne besede in lep začetek popoldneva, ki je bil pred nama.

Po prehojenih poteh Pirana, ustvarjenih novih spominih, sva se z busom pripeljala v Koper.

Kam drugam kot v Planet Tuš, na kosilo.

Še sprehod po obali in potem na Bonifiko.

Prijatelji, prijatelji in še enkrat prijatelji.

Na tribuno in v pričakovanju tekme z zelo spremenjeno ekipo FC Kopra.

Ob zmagi se je namreč obetal samo minus tri na lestvici po jesenskem delu in zmage smo si vsi resnično želeli in jo logično da tudi pričakovali.

Bila je to tekma dragi moji.

Polna vtisov popoldneva, moji zlati prijatelji…Kaja, Simon, Sandra…so se nama pridružili na tribuni kjer smo…ja, vsi skupaj razbili bunker in hitro, zelo hitro zadevo postavili na svoje mesto.

Težko je po tako čustveni tekmi pisat prave besede.

Agim dvakrat, Gregor, Santi in Mendy so bili vijolčni “krvniki” minulega večera.

A bi delali krivico, če ne bi rekli hvala čisto vsem. Od prvega do zadnjega, ki je prišel na igrišče.

Bila je vseeno, bodimo pošteni, težka tekma.

Da se ti nasprotnik po treh golih, ki jih je prejel, še zmeraj brani…ja, lahko je samo Koper.

Vendar se je zdelo, da so kljub vsemu zelo hitro obupali, občutek nemoči pa je bil viden premočno.

Zmeraj zahtevna domača publika ni imela kaj dosti besede, slišalo se jih je zelo malo, bili pa so tudi že hitro sprijaznjeni s porazom, ki je bil neizbežen.

A danes je glavna beseda zraven bojevnikov, ki so se borili, garali, noreli in predvsem pokazali toliko motivacije, volje, energijie, še za njih.

To sezono sem povedala da bom o njih govorila bolj malo, tudi fotografije tudi danes ne bo v blogu, ampak fotografije izključno pridejo na naslov edine osebe, ki zmeraj prejme njihove fotografije.

Viole.

Moram, pa se res trudim, da čim manj pišem o teh stvareh.

A danes moram, ker moje nemirno srce drugače ne zna.

Vrhunsko, neverjetno in predvsem čudovito se je slišala vijol’čna pesem.

Toliko ljubezni je bilo zlito v eno samo zgodbo…ti nikoli ne boš sam.

V 55-ti minuti so na svoj način čestitali najboljšemu klubu za rojstni dan, zahvalo so podali tudi največjim rivalom s pesmijo in transparentom.

Izredno izvirno in prisrčno, predvsem pa zelo mirno, zelo prijetno.

Neverjetno kako lepo je bilo to poslušat brez nekih pretiranih razgrajanj in predvsem je bilo tako lepo slišat štajersko pesem in navijaški svet, ki se je pokazal v luči, kot smo si ga dolgo želeli.

Vem da bo kazen padla, ker pač tak bo pri onih, ki to počnejo, pa vendar dejansko ni tukaj kaj za zamerit.

Ker je bilo toliko enega smeha, pozitivne energije, toliko ene volje in predvsem se je tako na en res čudovit način vzpodbujalo igralce.

In mogoče niste videli po koncu…med tem ko so se metali dresi je kapetan kdo ve od kod dobil megafon in pel z navijači.

Bilo je tako spontano, tako preprosto, tako zabavno.

Naš Kapetan, naše srce kluba, ki daje tisto moč, ki jo vsi vsaki dan tako močno potrebujemo.

Naš Ata, ko nas dvigne ko nam več ne gre in predvsem naš mentor, Pastor, naš prijatelj, naš Velik človek, ki se nam nesebično razdaja kot naša pomoč, ko sami ne znamo več naprej.

Ko so fantje odhajali po petih danih golih, po tem, ko sem tam sredi Bernardina rekla…enih šest, sedem bi jim pa ja lahko dali…ni jih bilo toliko in ja res…vem koliko bi bilo dovolj…

A ni več to pomembno.

Pomemben ta vsesplošen vtis sinergije.

In kaj je še najbolj pomembno, da se ob koncu tekme vse še vendarle ni končalo.

Prijatelji smo se še poslikali, poslovili, midva pa sva šla iskat najin prevoz za domov.

Veš Katja, rdečelaska.

Hmmm, ko nas je naša Katja peljala domov sem si ne samo oddahnila, ampak se zahvalila za še en čudež v mojem življenju.

In ko smo se polni vtisov vračali domov sem bila hvaležna za ta resnično popoln dan.

Ko sva se zvečer basala s krofi, ki smo jih prinesli iz Trojan, sem se zahvalila za vse to kar je prinesla ta neverjetna nedelja.

Blog bo končan zgodaj v ponedeljek, tako da mu bom kmalu lahko rekla…včeraj je bila nedelja.

Dan po 55. rojstnem dnevu najboljšega kluba na svetu, dan po tem, ko smo Kanarčkom dali lekcijo nogometa, dan, ko sva se do solz nasmejala kjerkoli že sva bila.

Draga obala, hvala za neverjeten dan.

Dragi prijatelji, hvala za vse lepo kar ste mi dali to nedeljo.

Hvala obema prevoznicama, ki sta nama omogočila varno pot tja in nazaj.

Zdi se, da bi vam morala toliko še povedat, toliko še napisat.

A naj kaj ostane še v globini mojega srca.

Končujem še z zahvalo dvem najpomembnejšim…

Moj NK Maribor, najboljši in edini klub na zemlji…dokler smo živi ti nikol’ ne boš sam…na novih 155 let in še več…rada vas imam vse po spisku. Saj to tak veste in tega nekak ne skrivam.

Mi skupaj eno smo in pogrešala vas bom naslednje tedne.

Komaj čakam novi koledar, ker vem da bo še eden v nizu vrhunskih presežkov.

In mojemu Tadeju. Ker razume, ker me sprejema takšno kot sem in mi daje to, kar sem sanjala že od nekdaj.

Ne bi mogla bit bolj hvaležna kot sem za vse, kar mi je dano.

Blog ob koncu jeseni še pride.

Počasi se bom poslovila od teh valov spominov, novih in nekje starih, ki ostanejo kot male stopinje nekje v vetru.

Bilo mi je v čast in veselje bit z vami še na zadnji tekme jesenskega dela.

Nikjer drugje ne bi želela bit bolj kot z vsemi vami. Tudi tistimi, ki berete te vrstice in se veselite z nami…

…vsega kar je za nami in vsega kar še pride.

Po stopinjah prvakov tudi pomladi…mi bo v čast, če boste z nami.

In ja, saj veste…če že imate koledarje za novo leto…5.september 2016. 

Vijol’čna kri za vse ljudi. Že petič! V ponos in čast nam bo, če boste z nami.

Hvaležna.

Z veliko ljubezni in miru v srcu.

Rada vas ima.

MalaMo. :*