Ko nikoli ne nehaš verjeti

Za nami je praktično popolna sobota. 

zmeraj na mejo.

Kot je bila za nami popolna sreda, 2.september 2015.

In preden začnem razpredat in karkoli povedat o zadnji tekmi prve četrtinke, je prav, da se zahvalim.

Na krvodajalski akciji smo zbrali skoraj 80 litrov krvi.

Pohan sir. 🙂

Dejstvo, da nas je podprlo toliko ljudi, da je darovalo toliko plemenitih in časti vrednih dobrodelnih prijateljev življenja, me navdaja s hvaležnostjo.

Čestitke o tako uspešni akciji prihajajo iz vsepovsod, iz vseh koncev države in predvsem od ljudi, ki jih izredno cenim in spoštujem.

ogrevanje.

Zato bi se rada zahvalila vsem ljudem, ki ste mi na kakršenkoli način pomagali. Ni pomembno kakšen je bil vaš delež, hvala vam iz srca in moja posebna hvala gre vsem, ki ste mi po tem neverjetnem dnevu poslali čestitke in predvsem lepe in pozitivne želje.

vedno zanimiv začetek.

Rada bi se zahvalila pa vendarle mojim. Tistim, ki so mojo noro idejo po nadaljevanju podprli in verjeli vanjo tako kot sem jaz. Če bi mi kdo tri leta pa pol nazaj rekel, da bo ta akcija tako noro dobro uspešna, bi mu verjetno rekla, da je malo fejst nor. A s tem ni nič narobe. Ker danes vem, da je to nekaj najboljšega kar človek lahko ima. Zato danes, preden karkoli napišem o popolnem goriškem dnevu, pišem, se zahvaljujem in obljubljam že novo…

prvi.

Hvala NK Maribor. Hvala vsem tistim, ki ste mi dali možnost, da sem naredila kaj takega in predvsem možnost, da bomo to nadaljevali še v naslednjih letih. Ne vem kako se naj zahvalim, da lahko delam tako neverjeten projekt, s katerim sem po končanem razmišljam že o novem in vem, da boste novembra že vedeli točen datum, kdaj se vidimo drugo leto. Čeprav…no, jaz že vem. 😉

drugi.

Po takem dolgem dnevu, ko smo znova obiskali delček Italije, v starem Hitrem Mikiju, ki je zdaj D’obro, na pohanem siru (tako pišem na jedilnem listu), pa standardni krog okoli stadiona, pozdrav prijateljem. Pa gremo na tribuno. Med Goričane tokrat, ki jih je spodaj kar mrgolelo. Ne spomnim se sploh kdaj tak nazadnje. Ne vem če sploh kdaj ob mojem obisku.

tretji.

Nastja, Robi in jaz…okoli pa nekaj kolegov…vse ostalo…”sovražniki” za 90 plus 2 minuti.

Gospa pred mano…ne bom pisala o njenih letih…a jaz pri njenih letih bom njena kopija.

V luftu za vse kar je bilo možno, videla je favle, ki jih ni bilo in predvsem pristranska do svojih fantov.

Damir med sodniškimi vrati…brez nekih hudih pretresov, čeprav so mu domačini žvižgali, kot da je največji polom tega kola. Pa ni bilo tak.

četrti.

Goričani so ga poknili v šesti minuti. In moja ideja o 0:4 se je nekje izgubila.

Na poti proti kosilu smo namreč naleteli na prijazne goriške dečke, ki so vprašali, koliko bo. In jaz sem povedala, da bodo dobili 4 komade a da gola ne bomo dobili. Če me kje berejo…kaj porečejo po tekmi?

Par minut kasneje Mendy spremeni ničlo v enko, enko v dvojko Marcos, v trojko spet Mendy in pol…par minutk je bil na igrišču…in končal je vse skupaj…z odliko še Damjan.

Kar je bilo najbolj zanimivo je bilo to, da ne da je utihnila tribuna.

četrti drugič.

Viole so pele na eni, goriška organizirana skupina na drugi strani (toliko imen je že menjala, da nikoli nisem prepričana  kako se sploh imenujejo).

Park so lepo pobarvali, videt je krasno in tudi gospa pred mano se je ob koncu tekme pomirila. Zaželela nam je varno pot in vse dobro smo mi zaželeli tudi njej.

končnih.

In predvsem se mi je zdelo zanimivo, kaj je ta pozni popoldan počel njihov uradni komentator.

Imena igralcev so bila ena kategorija, na koncu pa je spomnil še na fail play in dostojno prenašanje poraza.

Goričani so še enkrat pokazali da so zelo prijetni gostitelji, ki obvladajo žvižganje in simuliranje, da so geniji za favle, ki jih dejansko ni in predvsem so kot mesto dokazali, da so potrebovali to visoko mesto na lestvici, da so spet prišli iz svojih lukenj in dali nogometu malo duše, ki je že leta ni imel.

Prijetna, zelo dinamična in krasna tekma za uho in vid, je prinesla prve tri pike na poti na vrh.

Prinesla je samozavest, neke hejterje spremenila spet v vauuu navijače in predvsem je to prva tekma na poti do naslova prvaka.

Skupna in trener, ki je tudi pozdravil Viole.

g. Jurčić je po par dnevih pokazal, da so fantje še zmeraj fenomenalni, tu hvalim danes od prvega do zadnjega vse, hvala tudi štangi, ki je bila na prave milimetre narejena, predvsem pa je treba rečt hvala borcem na igrišču.

Fajn vas je bilo gledat in predvsem bili ste kot ekipa. Ne spomnim se kdaj nazadnje, ampak ta tekma je pokazala zakaj ste LANI bili v Ligi prvakov. Še zmeraj znate. Še zmeraj obvladate. Nekje ste pozabili, ampak kje je že to. Prvaki so premagali večne rivale med vrtnicami in jih še za naslednje pol leta pustili v minusu kot zmagi na domači tekmi. 

Odnos do igre, soigralcev, noro dobre podaje, domiselnost v igri, neverjetna energija. To je bila tekma, ki bi si jo bilo treba ogledat večkrat.

Pozdrav nam.

Hvala za neverjeten dan, hvala, ker smo tu še enih par, še zmeraj verjeli.

In zmeraj bomo.

Po tekmi smo pozdravili fante, z nekaterimi poklepetali, se nasmejali.

Kaj človek vse ne najde na tribuni…

Čudovito je bilo videt, da smo cenjeni in spoštovani in predvsem da smo skupaj močnejši.

Lepe besede, ljubezen do kluba, ogromno smeha, predvsem pa…moč vijol’čne vojske.

Ko smo se peljali domov, smo imeli repertoar slovenskih največjih hitov, spili čaj še pri Anji v Celju, spoznali še Bolho in se…vrnili…od domačih…domov.

Bolha. 🙂

Težko je rečt kaj drugega kot to, da smo zaprli lape.

Vsem po spisku.

Najprej je krvodajalska akcija naredila svoje, en dan prej še druga bajta, ki je noro dobra, zdaj za nami pa še fantje in njihov pravi obraz.

Najboljše šele prihaja.

Jaz sem pripravljena, vi ne?

Se vidimo.

Najboljši na planetu. 🙂

Rada vas ima.

MalaMo.:*