Select Page
Ko smo nekaj čez 17h parkirali na glavnem parkirišču zavErškega stadiona, se je zdel še en krasen dan, krasni prijatelji, iskanje vstopnic, neznani prijatelji, super fajn… Nasmejani sodelavci, na tribuni znani obrazi, telefonski klici iz vseh strani…tribuna pol ure pred tekmo polna, folk nasmejan, eni malo čudni, ampak dobro..gremo v drugi del prvoligaške scene, ki je letos polna vsega in še več vsega.
Tekma, kjer smo dež dočakali šele ob slovesu od stadiona, se je zdela prav zanimiva.
Fantje so igrali dobro, pričakovano so si podajali, bili so kot ekipa in lepo jih je bilo gledati. Zagriženi posamezniki so gradili igro in naprej vlekli vse po koloni (carji, nimaš kaj!).
Nebo nad stadionom.
Vse do prvega gola. Medtem ko je uradni komentator gol dosodil domačemu igralcu, sem jaz ves čas govorila, da je strelec gola Marko in posledično avtogol. Šele dosti kasneje se je moja domneva potrdila. Žal golov še nisem pogledala, saj po moji navadi najprej napišem blog, potem se lotim člankov in vsega ostalega. 
V drugemu polčasu je optimizem logično da ostal, saj so fantje igrali dobro. 
Na sceno je stopil znova Damjan, ki je prišel v igro kot zamenjava, ga rutinirano zabil…uf, ob sebi sem imela njegovo boljšo polovico…veselje je bilo tako nepopisno, tako srečno, tako veselo…vsaka čast!
A preden smo dali še tretji gol…no, v lastno mrežo…in še preden se je vse skupaj začelo obračat v “kaj te to je?” dogodek, je njihov golman iz strani naših navijačev nekaj dobil v glavo. Žal sem ga samo videla ležati na tleh. Dejansko se je vse dogajalo v istem času. Dali smo si gol (Marwan in Jasmin sta naredila nekaj v stilu “saj ni res pa je”) in fant je ležal na tleh.
čakajoč šampione…
Vendar se scena tu še ni končala.
Že tako ali tako je bila tekma prekinjena zaradi dima, ki je prihajal zaradi bakl in dimnih in na igrišče sploh nismo videli, verjetno se niso videli niti igralci (mogoče bi za naslednjo tekmo lahko predlagali one lučke ko jih imajo rudarji na glavah; tak, za vsak slučaj). In tu se zgodba še ne konča. Potem so golmana še dalje obmetavali v eno, noreli ob ograji, se obnašali kot ______(sami dodajte kaj, ker če jih primerjam z živalmi, potem je to žaljivo do živali, kaj ostalega pa mi trenutno ne pade na pamet).
Pogled na “organizirani navijaški del” je bil videt vse prej kot prijeten. Lepe besede težko najdeš, sploh pa te zaboli, ko so po vsem tem, da se je tekma prekinila prav zaradi njih in so jih mirili tako klubski delavci, kot kapetan, kot še drugi igralci, so si upali dret “Mi smo Maribor.”
10. krog.
To, kaj se je dogajalo minuli večer je bila predvsem samo ena velika žalost.
Skoraj 2000 ljudi, poln stadion (pričakovano, zato smo prišli tudi mi že toliko prej), obvezno pijani boben iz strani domače navijaške scene, pa uradni komentator, ki je nekaj preveč tonov pojedel, a se z imeni naših igralcev zelo potrudil. Vidno se je zdelo, da smo v manjšini trezni, a navijačev Maribora je bilo na tribunah občutno več. Na naši strani je bilo kuliso videt res lepo, pa tudi številne prijatelje, ki jih še doma ne srečaš, ker smo ločeni po tribunah.
Predvsem me je bilo minuli večer sram.
Zelo me je bilo sram, da sem morala to gledat.
Golman Zavča na tleh…
Kako težko je rečt karkoli, ker nikoli tega ne bom razumela. Že pred leti mi je eden od Viol rekel…ne boš nas nikoli razumela. Ne, ne bom in tudi nikoli ne bom Viola.
Veliko sem videla Slovenije zaradi nogometa. Še več me čaka in kdo ve kje vse še bomo.
Veliko smo skupaj prestali, veliko dali zvezd, sonca, dežja in mavrice.
Nikoli, ampak nikoli ne bom odobravala, da se namerno karkoli meče v kateregakoli igralca na svetu (pa že je iz Zavrča al pa Ljubljane, ko mi je čisto vseeno), da se kdorkoli rasistično obnaša do kogarkoli na svetu in nikoli ne bom prenesla, da kdorkoli uničuje ime NK Maribor, blati po tem imenu in ga želi namerno grdo nositi po Sloveniji in svetu.
Sem Mojca, večina navijaškega sveta me kliče MalaMo, za seboj imam 15 let nogometa v živo, zadnjih šest let gostovanj…malo je stadionov, ki jih preko NK Maribora nisem videla…ampak nikoli ne bom nikjer nikoli uničevala tuje imovine, žalila ekipe za katero navijam in predvsem nikoli ne bom dopustila, da kdorkoli blati fante, ki so na igrišču ko dajejo vse od sebe in se borijo za svoje barve.
Minuli večer smo dali tri gole in doživeli poraz.
Imeli smo se krasno, bili smo s prijatelji in družino, ki jo imamo radi.
Vijol’čno družino. Bili smo na tekmi, kjer smo ponosno ploskali borcem, s Petrom na čelu.
Bili smo na tekmi, kjer smo pozabili na skrbi, na trenutke se spraševali kaj še bo. A nikoli nismo nehali verjeti.
dali smo tri gole…
Večer, ko smo se ločili od ostalih in spoznali, da imamo tako radi NK Maribor, da smo nanj ponosni zmeraj. Težko bo prebolet ta poraz, ker tega si res nismo zaslužili.
In ker so za mano sedeli največji kritiki svetega kluba, je moja želja, da se o minuli tekmi govori kot o nesrečnem spletu okoliščin. 
In ne, spet smo bili mi štirje, pa smo jih pozdravljali in gledali te poklapane obraze…ki so bili tako razočarani, tako polni bolečine…a so se ob lepi besedi nasmehnili in namenili kup lepih gest.
Naši, moji fantje…še zmeraj ste nam v ponos.
Kako bi naj živeli brez vas in vaše ljubezni do našega kluba.
Zavrčani so v ospredje postavili svojega novega Španca. Simpatičen fant, ampak nihče nam ne more vzet naših…nekje sem ujela, da nimamo v igri Mariborčanov. Čisto vsi so Mariborčani. Tisti dan, ko so podpisali za naš klub, so del našega mesta, našega sveta. Vedo da je zeleno grdo, naučili smo jih da odpadejo zelene majce in da ne simpatiziramo z NK Bežigradom. 
pozdrav…jugu…
Tako težke so te vrstice, kot je breme, ki ga bodo znova nosili po tej tekmi. 
Forumi bodo spet polni nesrečnežev in vse bodo krive stave, alkohol in neresnost.
Še tri dni nazaj so ploskali po zmagali v Tolminu in vzganjali evforijo po zmagi v Gorici.
Eni so na tekmi že slabo govorili čez trenerja, med tem ko so vsi pozabili pogledat na desno stran glavne tribune…
Skupaj smo v dobrem, slabem, kakem želite…in predvsem…v smislu navijaškega duha, ljubezni do kluba, v smislu…da smo skupaj res do groba. A brez tega, da smo mi center pozornosti.
Kako težka včasih postanem…ko me srce boli. Kot da bi imela pet kil zraven in ne vem kako to prenašat. 
Spet bom srečala soseda in rekel mi bo..kaj je ti “Viola” in še stotič mu bom morala pojasnit, da sem velika navijačica NK Maribor, a da tega, kar se dogaja na jugu že dolgo ne odobravam več.
Krasna je kulisa bakl, če ne ogroža življenja kogarkoli, krasne so dimne, če lahko ljudje po njih dihajo, krasne so parole, če opominjajo, koreografije, ki gradijo navijaško ime, čudovito je, ko se 2000 ljudi zadere da smo šampioni….krasno je, ko se vse da brez da bi kdorkoli pri tem nastradal…pa je to samo človek ali pa morda nedolžna ograja ob stadionu.
Večno sem deležna kritik na svoj račun.
in še prihod k nam…
Tokrat svoj rumen karton namenjam tistim, ki se imenujejo za “zveste” pa so zvesti samo nasilju in lastni nesreči.
Boli me, ko tekmo zapuščam tako…da sedim na stolu in gledam ljudi, ki so takšni kot jaz…in se verjetno isto sprašujejo kot jaz…zakaj?
Imamo najboljše igralce na planetu in to je moj klub, ki ga ni na svetu.
Ker je moj, je neprecenljiv. Ker je moj ga cenim in spoštujem. Ker je moj, se bom še v sredo uro prej usedla na stadion. Zaploskala šampionom. In jim rekla hvala. 
Lepo je da vas imamo.
Hvala za vse lepo kar je bilo, kar je in še bo…za mene ste…še enkrat znova…najboljši na planetu!
Rada vas ima.
MalaMo. :*