Ko ne boli poraz…

Dragi moji prijatelji, bralci, simpatizerji in še vsi ostali!
To kaj se je zgodilo minuli večer je…bodimo iskreni, pošteni en do drugega, pa do vseh ostalih…no, to je nedopustno, nesprejemljivo, ne nepričakovano, nezaželeno in še vse ne-besede, ki jih želite dodat sami.
Nekaj čez 17h smo že bili na ploščadi, čvekali, se smejali, objemali prijatelje, toliko ljudi je mimo prišlo, toliko tisth ljudi, ki imajo radi NK Maribor.

Če jo imaš, si darovalec krvi.:)

Pa še Tadej in izjava za Pop tv. Seveda bomo zmagali. Visoko bomo zmagali. Pa ja, težko bo tak dober derbi kot lani, ampak ok. Navijačica Maribora sem.
Saj smo res bili bogi, pa lepo sem že na fb napisala…to je derbi. Tu se ne gre za tri pike, pa za neke ne vem kaj. Tu se gre za čast. Ponos. Za Derbi. Saj ni to derbi, ampak ok. NK Bežigrad hoče bit Olimpija in to z letnico 1911. Pa če se slepimo, pa dajmo se slepit. Saj jaz sem tudi videt kot da imam 26let, pa če jih nimam, če nekdo hoče v to verjet, pa te naj verjame. Meni je super, Žabčkom pa tudi.

Najboljši na planetu!

In no, pol smo tam, čvekamo.
In pol ga zagledam, kak hodi po južni ploščadi…on, on…fant, nogometaš, oče in mož, morda se bo kdo spominil tudi besede “Slovenac.”

Kolona za derbi navijače.

Dobrodošel doma, čeprav samo minuli večer, Dejan Mezga! S tako častjo in ponosom sem hitela do njega, ga objela…presrečna, da je prišel. Nepričakovano, a prišel je! Naredili smo par slikic in ga prepustili še nekaterim drugim navijačem. Nepopisna sreča in veselje in tudi ko pišem te vrstice, se počutim dobro. Dejan je neverjeten človek, krasen nogometaš, res…ni superlativov za to kako pomemben je za mene.
In potem smo bili skupaj, se smejali, se meli fajn, pričakali prihod Viol…in se vsedli po tribunah, čakali tekmo, si pisali sporočili, pozdravili prijatelje.

naših 11.

Aja, še to. Gužva za karte je bila skoraj do Tretje gimnazije. Ko Liga prvakov vam rečem.
Od petih so enih že za karte skakali. In ne samo to. Prijatelj je podarjal eno karto. In pazite, v tisti gužvi nisem poznala niti ene osebe. Derbi navijači? Zagotovo? Radovedni navijači? Zagotovo še bolj.
In ja, niso imeli nič kaj za videt.

živi zid.

Pravzaprav so videli…kaj so to videli jaz res ne vem.
Vete, ne veste, vete, toti poraz boli. Ne morem rečt ko pes, samo res boli. Boli tak, kot tisti dan, ko je Mejo drugič telebno z okne al pa tak, ko so mi zob delali po nesreči.
Toti fuzbal je bil neka žalost od žalosti in na kvazi derbiju.

Viole.

Ne da nismo špilali, nismo špilali. Motali so nas, dva nam dali dokaj hitro, tretjega še čisto na koncu.
Zasluženo? Seveda. Toti poraz bomo drago pojedli, a ga bomo.
Nimam besed o menjavah. Ne toliko o tem kdo je šel pa kdo je not prišel. Bolj me skrbi, da nihče več ne ve kje mora igrat, koga mora pokrivat, kam mora it, kdo mu bo podal, kam rine ali sploh naj gre naprej al naj gre nazaj al komu je žoga sploh namenjena in ja…gol moramo dat? Ne, ni bilo sreče.
Pa smo v minulem večeru bili daleč od sreče, golov in vsega skupaj.

Veste, ko greste na piknik, ki je nekomu fuul pomemben, vam pa ne, a ker vam oseba pomeni vse na svetu, greste na ta piknik. Tam ste, se trudite, čeprav bi se morali drugi trudit. Vzpostavite neki kontakt, čakate če bo kaj, al ne bo nič. Pol pa, ko že mislite ok…saj te bo, dobite udarec. Nepričakovan, ljubosumen,

11 ladjic.

neodrasel in predvsem šokiran. In ko bi morali dobit opravičilo za dejanje…dobite stavek, saj pa ste si sami za to krivi.
Točno to je bil minuli večer. Nekateri niso hoteli na ta “piknik,” ne tako, kot smo si mi želeli. In mi, tribuna in predvsem, poklon Viole, pa smo se matrali, ekipa juga celo tekmo, ampak celo tekmo. Ste pogledali kaj jih je bilo? Ste videli kako srčno so navijali? Še bakle so lepo vun izpadle in jih avtorsko fotografsko v blogu tudi navajam. In ta naš “piknik” je bilo točno takšen. Eni niso vedeli zakaj so tam, eni niso hoteli bit tam, eni pa so se preveč trudili in dobili…udarec direkt v glavo. In kdo je kriv. Ja toti, ko so se matrali ne. Kaj pa te? Kdo bo odgovarjal za minuli večer? Oni ko ni hoto prit al oni ko ni nič dal za to, da bi se oni, ki je prišo, da bi se dobro počuto?

Slo basket in g. Ban.

Mislim, da sem vas zdaj čisto zmedla do kraja.
A kratko povedano: Zmagal je samo Jug minuli večer. Nihče drug.
Deset tisoč tribunarjev, ki je kričalo na vse po spisku, vsem žvižgalo, eni so že robčke vun metali…pa kaj si ti ja nor malo kaj vse smo doživeli.
Puno toga, a previše svega.
In ja, kak se je končalo.
Nimamo pojma, baje bodo spremembe. No, jaz upam da bodo ne.
Ker toti piknik, kjer bi naj žabje krake jedli…no, pojedli bomo samo našo vročo kislo juho. In za sladico bo pel Fredi Miller v čast trenerju gostov.
Pa še to. Saj vem da smo zgubili ne.
Ne boli poraz, samo tota ne borba, pa prvič se vidimo, pa ne boli niti to več.
Boli to, da eni  ne morejo skup špilat, pa je kak je. Pa ne morejo in nikoli ne bodo. Samo oni to vedo, oni ko je prišo na piknik pa tam ni imel kaj iskat, pa ne ve al kaj. Jaz ne vem.
Aja, spet sem se zgubila.

28ladjic.

Zadeva je taka. Zeleno je še zmeraj grdo. Vedno bo, pa če bomo zgubili še stokrat. Ni žalost zgubit, žalost je zgubit nečastno. In to je bilo tak bogo.
Po tekmi so se žabci nekoč Mariborčanu, zdaj igralcu NK Bežigrad drli žaba…pa seveda si žaba. Tak simpatičen, pa tak zelen. Škoda te je, res te je škoda.
In ja, po tekmi se je spet žvižgalo. Na pune žvižgalo.
In žabam? Ploskali so ludi!!!!! Ludi so ploskali še njihovemu trenerju, ki si je kako desetletje nazaj (nimam pojma kdaj, ker imam spomin zlate ribice) na kontra strani od Viol šal si vezo gor na njegov trenerski del. Narod, pa dobro, ste navijači Maribora al kaj ste???

konec…ki ni konec…

Pa razumem, bili smo zanič, to je bilo za obup, samo gostom ploskat in to Ljubljančanom????
Ajme, res rabimo lekarno za sponzorja al pa vsaj nekoga, ki led proizvaja, ker ga eni nujno na glavo rabijo.
Na Maribor navijate, kaj vam je ludi? Resno?
Veste kaj sem jaz delala sredi tekme, da nisem znorela??? Ladjice sem delala. Še ekipa za mano mi je listke od Hervisa dajala. Veste kak to pomirja, ko vmes ladjice delaš, da ne popizdiš in se dereš, ker tudi več ne veš kaj bi še? Probajte. Naredila sem jih 28, na koncu sem bila ko nova. Zadnjih 20 minut sem gledala, kot da se ni nič zgodilo.
In se je. Neizogibno. Bolelo bo, še nekaj časa, bumerang se je od zadnje tekme vrno.
Porcija je padla. Sankcije menda te ja bodo.
In ja, po tekmi smo v dežju pomahali, pozdravili…se poslovili…do sobotnih Knapov.
In še to…bilo je lepo, ker smo bili skupaj.
In še bo lepo…
…in vi pljuvajte, derite se, kričite, bodite nesramni…in vse to.
A danes je nov dan, dovoljene so sanje.
Čez 16 dni, 2.september 2015, ob 9h pa darujemo kri…to bo plemenito dejanje…in bodite z nami.
Ne bo vam žal, obljubim!
Še enkrat hvala Dejan in vsem, ki ste mi polepšali ta piknik številka dva ta vikend, na katerem pa sem bila s ponosom in častjo. Ni bilo čevapov pa torte…a nikjer drugje ne bi želela bit kot tu.
Tu sem…DOMA!
Izredno ponosna, izredno hvaležna navijačica NK Maribor in predvsem…mama Vijol’čna kri za vse ljudi.
Rada imam ta klub, ta zvok…to pesem…te igralce…navijačice…ta vijol’čni svet.
Živim…in življenje marsikaj prinese.
Rada vas ima.
MalaMo.:*