Stojnci

S Tatjano čvekava prej po telefonu pa pravi…daj pošlji na kapetanov fan club še ono iz Stojncev…
Pa ji rečem…kje te to naj najdem…do torka ne bom našla.

skupinska.

Pa ni bilo težko…izmed več kot 40 dvdjev spominov, predvsem nogometnih, pa tudi kakšen iz formule se najde vmes, sem našla znamenite fotografije…

Željko.

Rezultati tokrat niso pomembni…
Sta pa bili dve tekmi, ki smo ju igrali tam, čeprav prijateljske narave, zelo zanimivi.
Zmagali smo zmeraj, je pa lepo gledat kaj se je dogajalo štiri leta nazaj.

Matic. Še naš.

Prvo smo igrali avgusta 2009, drugo novembra…
Zeusovi dresi…

Aleš.

Fantje, ki smo jih že skorajda pozabili…
A trenutki, ki ostajajo za zmeraj.

Martin.

Komarjev se nekako nikoli nismo mogli znebiti, je bilo pa hecno, da se spomnim, da je na eni izmed tekem bila ena mamica, ki je trdila, da je Marcos preveč “grob”, čeprav ni uporabila te besede, ampak nekaj v smislu, da bo pač njen sin očitno vidno poškodovan prišel domov. Ko sem ji rekla, da naj začne njen sin trenirat balet, je ni bilo več v bližini.
Druga tekma je ostala v spominu po zelo simpatičnih dogodkih.
Po tekmi smo šle do slavnega busa in se bi slikale..
Kapetan je prišo na pol šteng, vrgo torbo in priletel dol…
Nastala je ena krasna fotka. No, več jih je bilo. Ta je bila res posrečena.

Dejan, Mojca, Marcos, Darko in Tatjana.

Jaz sem šla do Markota. Takrat še trener vratarjev, g. Janko, je rekel, naj počakamo pri slačilnici, da ga ne bi zgrešile…

slavna tribuna.

Fotka je smešna, je pa krasna za en lep spomin…

Janko in Marko.

Prva tekma je bila ena druga posebna sorta.
Mene so prvo poslali na tribuno. Vsedla sem se točno pred Dejana in Daliborja in grozno mi je bilo nerodno. Potem pa je Damjan imel še vmes vložke o tem kako bo Dalibor dajal gole in meni dres in takrat sem bila prepričana, da če bi bila kje luknja v zemljo, bi se od sramu v njo vgreznila. 🙂

čisto spredaj pa avtor “Mojchi.”

No, po tekmi mi je Srečka priskbela fotografiji, ki ju je Suvereno suvereno zrihtal.
Smo se pa kljub tej nerodnosti do solz nasmejali in nam je bilo krasno.

Dalibor, prvič.

Stojnci so nam ostali v spominu, ker smo tam res doživeli kup nepozabnih trenutkov, zmage, kdo bi pozabil kako se nam ni sanjalo kje to sploh je….

Dalibor, drugič.

In kako so se na prvi poti domov moje dečve spraševale, če bodo sploh prišle domov…roke so se mi še dolgo tresle.
Eden mojih najboljših prijateljev mi je pred dnevi napisal, da meni ni nikoli nerodno…

Tatjana in Marko.

Verjetno to misli za to, ker me nikoli ni videl zraven nogometaša, ki mi je bil vedno tako pri srcu, s katerim sem bila v vsem dobrem in slabem in ki je igralec, ki ve, da sem jaz tista, ki si prva želi, da se vrne v dom prvakov…
Lepi so ti trenutki in hvala za njih…

Janez.

Hvala Tatjana, ker si me spomnila to in lepo je bilo odpret spet malo arhiva…res, bom še kdaj.
Ker so trenutki, ki se nikoli ne končajo.
63 jurčkov in še nekaj je že…

še en Marko…

Ko sem začela, sem samo upala, da bo še kdo razumel mojo zgodbo.
Hvala prijatelji, ker ste del nje.
Cmoka.
Rada vas ima.
Mojchi. :*