In svet se še naprej vrti

Par dejstev ostala po odigranem sedmem krogu prvenstva…al pa na splošno. Kak boste vzeli.
Ko sem po tekmi z žabci pregledovala statistiko bloga, sem ugotovila, da navijači Maribora ne marajo zmag NK Maribora.

ob jezeru…

Dejstvo je, da ob porazih vsi radovedno čakajo kaj ima kdo kje za povedat in kaj si kdo o zadevi misli. In moj blog seveda ni nobena izjema.
Niti zmage, velike zmage, velika napredovanja v teh treh letih in pol, niso nikoli bila tako brana, kot so porazi Maribora. Nikoli. Ko so bile velike zmage, dosežki, da so te vrgli na rit…nihče ni hotel vedet in se veselit z menoj, nihče ni skakal z mano in reko glej…noro je to. Poglej si ta blog o veselju, ljubezni.

…malo smo prišli…

A potem pride tudi tista slaba stran. Neizogibni porazi in tudi danes…brez golov v Velenju.
Ni nas bilo malo. Ne na levi, ne na desni strani z ograjo ločenih navijačev. Prvič po vseh teh letih smo rešeni te grde plahte, ki nas je ločevala.
Na tekmi, kjer se je vse nekako začelo z zamudo in tudi vse nekako končalo preden bi se sploh lahko začelo.

…narava okoli stadiona…

Težko je marsikaj gledat, marsikaj komentirat. In predvsem si marsikaj dovolj želet.
Prijetno druženje ob jezeru in kasneje na tekmi z mojo čudovito Kairos družino je minilo predvsem v zgodbi…skoraj bi dali gol…in uf, skoraj smo prejeli dosti golov. Jasmin je nosil čisto, ampak čisto vse.
Na trenutke nam je zastajal dih, ko je žoga šla kuj nekam…in na srečo kuj nekam.
In priznam, danes to je že bilo boljše. Ne kaj dosti boljše, a bilo je boljše.

naših 11…

Pa saj se bodo fantje pobrali. Prej ali slej vsi nekje dosežemo dno, zletimo na neka tla…in se sprašujemo…kako nam je te to ratalo.
Takrat potrebujemo oporo tistih, ki so bili z nami tudi ob zmagah. Ko so z nami slavili, noreli, nas objemali na letališču…se spomnite…kmalu bo leto dni…
Se spomnite ko ste v tistem dežju stali, podirali ograje, žgali bakle…eni bili na samem stadionu…
…pol ste prihranke metali da ste po fb ponosno objavljali kak ste na tekmah Lige prvakov…VAŠEGA Maribora.
Se spomnite kak ste na dan krvodajalske akcije stali prvi ure in ure za karte…jaz pa sem par metrov vstran trudila zbrat čim več krvi na najbolj odmevni akciji v državi….???
Se spomnite koliko klicev, sporočil ste poslali..še je kaka za Čelsi?
In vidite, tak me spomini zanesejo na čas, ko še ni bilo krize, težav, poškodb, odhodov igralcev, glavnega trenerja, ko ni bilo to tak, kot je te dni…
MalaMo je bila tisti čas zelo nepomemben člen, ki je samo odgovarjal na krasna privat sporočila ljudi…in se zahvaljevala za vse lepe misli…in želje.
Na letališču…selfije sem delala….fantje moji zlati, nikoli vam ne pozabim tega…še danes dobim kurjo kožo za vsak trenutek posebej.

vedno bolj navdušena nad novimi…

In ja, zdaj eni to berejo…in glej jo, živi v preteklosti.
Ne, rada bi vas spomnila na nekaj…na kar ste pozabili…
Spominjam vas jaz v eno že odkar nam ne gre…da je to klub, s katerim sem poročena.
Torej sem z njim v dobrem in slabem.
Imam svoje mnenje. O vsem. A ga po večini hranim zase. Imam igralce, ki sem prepričana, da jih čaka noro dobra prihodnost, je igralec, ki bo nekega dne pred stadionom dobil spomenik, verjetno svojo ulico in še se bo dalo naštevat. In obstajajo igralci, ki bodo morali sprejet kritiko…da bodo morali nekaj spremenit. A to bodo morali ugotovit sami. Kaj, zakaj, kako naprej…ker ta nazaj je fejst sporen.
Rada imam ta klub. Kolikokrat sem to že povedala.
In predvsem vam iskreno povem…želim si, da bi ljudje razumeli eno.
Da ne morem pljuvat imensko po nikomer. Ker smo ljudje…vsi. Vsak ima svoje meso, neko čustvo zadaj. Saj smo vsi odrasli. Vemo kaka je vloga…vemo kam gremo, kaj si želimo…
Vsi nekaj zahtevajo, vsi bi nekaj želeli.

Ljudski vrt med Knapi…

Joj, jaz tudi….vijol’čno hišo, predvsem službo, poln bančni račun…oh, ta materialni svet.
A če nimam sreče, ljubezni…je zgornji stavek sploh rešljiv?
Imam ljudi, ki so ves moj svet. Moj smisel.
Moj NK Maribor. Moj klub. Srce mojega mesta.
Naj kar pozabim kar je bilo in rečem…zdaj pa niste več naši al kaj?
Naj se spustim v bitko vseh tistih, ki so proti?
Če pa sem vojno že dobila. Moj klub, porazi me bolijo isto kot se veselim zmag.

g. Gajser in g. Zahovič

A zato naj sodim ljudi in jih javno blatim.
Pa blatite vi moje mnenje…izvolite. Ste mi pomembni, ste mi to povedali v obraz? Vem kdo ste in ali poznate mojo zgodbo? Poznate zgodbe fantov zadaj in ali…ste kdaj stali po tekmi in jim rekli to kar pišete na dolgo in široko? Pa kdaj imate čas…kdaj?
Jaz ga nimam. Blog je napisan v max eni uri…ne berem kaj pišete…ker se bojim, da bom hotela kakšno polomijo citirat tukaj noter…da se boste sami sebi smejali…ker domišljija vseh nesrečnikov tega sveta je brezmejna. Obožujem vas, ker ste tako posebni.
In občudujem čisto vsakega, ki bere mojo iskrenost.
Vsi, ki me poznajo vedo, da nimam dlake na jeziku, pa je to že drago v življenju stalo…
…a ta moj jezik…govori. Ne tipka, ampak govori…
In po tekmi, kjer ni bilo golov, kjer smo se smejali, uživali v družbi, kjer smo nekje vlovili še Anjo, posebna hvala še Kaji za njeno čudovito prijaznost in ustrežljivost, na tekmi, kjer smo ugotovili, da spadamo skupaj.
Nogomet nam ni dal samo žoge, zmag, ljubezni…dal mi je toliko več.
Toliko fantastičnih ljudi, prihodnost.
In čeprav sem danes po tekmi znova objela, pomahala…in kaj, pozdravila še konkurenčnega golmana, ker ga izredno spoštujem in cenim že leta….vem…iskreno in iz srca…
In veselim se ponedeljka, ko pričakujem en res poseben mail, s posebno vsebino, ki jo boste slišali tudi vi…
In kako naj bom jezna, razočarana…
…ko pa lahko govorim koliko dobrega prihaja…

game over..

…pa kot sem že prejšnič napisala…
…saj boste tak ja samo blatili pa šimfali…
…bom izjema in tega ne morem naredit…
…če je slabo, še ne pomeni da bo slabo ostalo.
In kaj…medtem ko boste vi piskali in tulili…nekateri boste celo rekli…čisto se ji je zmešalo…
…bom jaz še naprej…vsaki dan bila bližje najlepšemu in zelo pomembnemu dnevu pod vzhodno tribuno…
Vijol’čna kri za vse ljudi…2.september 2015…začeli bomo ob 9h, končali ob treh popoldan.
In to bo dan, ko bomo navijači NK Maribora skupaj stopili…in utihnili bodo vsi tisti, ki ne razumejo humanitarnosti in odnosa do sočloveka.

Vijol’čna kri za vse ljudi!

Vsem, ki mi pomagate, vsem, ki ste karkoli pripomogli k promociji, k temu da gre akcija v širjave…iz srca hvala.
Veselim se, da bomo skupaj zelo kmalu…in obljubim vam, da ga nihče od nas ne bo pozabil.
Za vse nas bo to res en poseben dan. In v tem trenutku je meni še kako zelo pomemben.
Vsem čudovitim navijačem NK Maribora, tistim, ki ste peli v Velenju, ki ste z nami ploskali…hvala.
In hvala vsem, ki ste proti. Ko mečete polena, še mi meter 60 ludi gremo v višave. Ne vem če vam je kdo bolj hvaležen, kot jaz osebno.
In ja, preden boste dalje šli svojo pot…objavite na svojem fb profilu…ali pa samo v mail prijatelju…da pride darovat kri…in namesto da šimfate, naredite raje to…naj nas humanitarost združi na en breg, ker en maha tam nekje pri Kalvariji en pa Piramidi…neverjetni smo…
In pol se spomnim tiste ironije…
“Mi skupaj eno smo…”
Če ne prej, 2.septembra zagotovo.
Rada vas ima.
MalaMo. :*