Select Page

Napovedan prihod…2.25.
A ekipa je na mariborskem letališču pristara že nekaj minut prej.
Nobenega čakanja, a tudi ljudi nikjer.
Mi trije prijatelji, pa Planet tv.

Najboljši na planetu!

Neverjetno, kako skupaj držimo ob neuspehih.
Celo tak, da se sploh ne srečamo nikoli na letališču.
Še zdaj me v prsih stiska, pa je že tega 8 ur, ko pomislim na te obraze, ki so prihajali ven.
Koliko žalosti in bolečine. Toliko nekih čudnih občutkov.
V teh pogledih iskat nekaj, kar ne moreš najt…ne moreš.
Vprašujoči pogledi, pozdrav in predvsem…vprašanje…zakaj?
Izvabili smo iz koga tudi nasmešek, prijazno besedo.
Objem in besede kapetana. Velik človek, še večje srce…človek, ki mu lahko rečemo hvala, pa to nikoli ne bo dovolj. Koliko je naredil za nas…in zmeraj me preseneča, kako zmeraj prevzema nase odgovornost in breme vsega skupaj.
Veste, ne bi spala pol treh zjutraj, pa tudi spraševala sem se…zakaj gremo?
Pa je odgovor čisto preprost.
Kje bi želela bit drugje, kot pa tam, pa stat v podporo…da niso sami.
Da si to krivdo delimo na pol, pa je lažje.
Saj pa ni konec sveta, samo poraz, ki logično da boli.
Če bi prišli ven celi navdušeni…kaj bi jim rekla…kaj te z vami je?
Tak pa so prišli poklapani in predvsem z velikim bremenom na svojem hrbtu.
Kje ste bili vsi tisti, ki ste cel splet zasipali z grdimi besedami, žaljivkami.
Imeli ste možnost in ne rečite, da niste vedeli…

selfie ob koncu evropske sezone.

Saj je težko ob takih trenutkih tam stat, pa saj ne veš kaj bi reko, če sploh ne moreš nič rečt.
Samo vseeno.
Če smo stali ko je bilo 2000 ljudi, pa smo ponosno stali tudi mi trije.
Ni nas bilo sram.
Trudili smo se z dobro voljo in pozitivo.
Ne moremo bit hudobni in žaljivi, če so to naši fantje, naša moč, naša energija.
Kolikokrat so nam pokazali, da je življenje lepo.
In zdaj so pokazali, da so samo ljudje.
Nič drugega.
Da so življenje tudi padci, pa da včasih ne gre.
Včasih si v življenju moraš kaj več kot samo želet.
In morda vas ni bilo tam, pa ne boste razumeli.
Ne, res ste spali in res ste morali v službo.
Tudi lani, ko smo šli v ligo prvakov?
Ko boste počasi vse prespali, boste ugotovili, da je ta poraz samo prvi v nizu novih zmag.
Če bomo to premagali, potem nas nihče več ne ustavi.
Nehajte, dragi navijači, nergat po fantih, ampak jim stopite v bran.
Bodite jim v oporo, kot ste jim bili, ko jim je šlo dobro.
Kako še bolj stopit na nekoga, ki je že tak do tal potolčen?
Ker niste videli teh obrazov, ker ne veste kako je bilo…ker ne veste občutka te bolečine…
….molčite…

Na snidenje spet drugo leto.

…ne, ker bi radi, ampak ker je prav tak.
Hvala dragi moji vijol’čni fantje, ekipa, vsi skupaj!
Hvala, ker ste naši in ste si izbrali naš klub.
Hvala, ker vam je mar in ker v srcu nosite pravo barvo.
Izredno v čast mi je bilo to noč videt vas, tudi ko življenje boli…
…tukaj smo, da veste da niste sami.
Ker moja obljuba je to…kdo bo stal, če ne mi?
Rada vas imam in se vidimo.
Mogoče ne v Domžalah, a kmalu smo spet skupaj.
V čast mi je bit navijačica NK Maribora in v veliko čast si štejem, da lahko počnem to kar počnem.
S cmokom v grlu.
MalaMo. :*