Select Page

Naj vas, dragi moji bralci ta naslov ne zavede.
Od konca tekma do zdaj (00:07 kaže ura) sem razmišljala kako bi naslovila blog o tekmi minulega večera.
Predvidevam (ne berem medijev po tekmi pred blogom in nikoli jih ne bom), da je pol spleta polnega takega naslova.

prvih enajst.

“Senzacija v Mariboru. Pika Zavrču. Bo Maribor letos sploh lahko prvak? Kastrofa v Mariboru?”
Prav predstavljam si zdaj mrhovinarje kak tolčejo po Mariboru.
Nobene igre, nobenega sistema.
“Je to že predčasno slovo od Evrope? Kaj se dogaja v Mariboru? Bo odstopil trener? Žvižgi nezadovoljnih navijačev.”
Vse kar berete pod narekovaji…prepričana sem, da je vsaj podobna slika nekje napisana.
No, v mojem blogu tega zagotovo ne boste prebrali.
In tekst z naslovom ne bo imel čisto nič skupnega.

Kapetana. Naš tokrat Rajča.

Naslov je namreč velik sarkazem na to kar sem danes kot navijačica doživela na mojem najljubšem stadionu na svetu.
Ko sem s svojo tak zlato familijo sedela na ploščadi…kak malo ljudi, kak nič energije, bilo je vse za en “bljak.”
Kaj “bljak”, nobene volje nikogar.
Na tribuni malo lapamo in začnemo.
Okoli 12 minute fašnemo gol.
In že pred polčasom rezultat z golom Lukeja poravnamo na 1:1.
Drugi polčas je sicer druga zgodba, vendar do zmage nismo prišli.
Ekipa Zavrč je svojo piko ubranila z neverjetno podmornico, in uspelo ji je.
Kaj samo meni se zdi, da gosti nimajo za blago? Toti dresi so premali čisto vsem igralcem Zavrča.
Baje morajo bit oprijeti? Dobro, na nogometu smo, ne na modni reviji kdo ima mišice pa komu se kaj preko vidi. 🙂
Aja, ker naših dresov še nisem pohvalila…bravo Adidas…fantje so v njih videt prekrasni.
In smo pri njih. Teh naših postavnih, krasnih fantih.

Luka za izenačenje.

Ne, ne morem se pripravit do tega da zdaj tu znorim in popizdim.
Na tribuni sem mela človeka, ki bi se mu verjetno zemlja vdrla, če bi stopo na sveto travo, pa je tak lapal čez fante, trenerja. Vse je menjaval še ko menjav več ni bilo, žalil direktorja….človek, ki je lačen bi pobruhal človeka in žal premalo pogumen da bi ga slikal pa njegovo fotko javno objavo.
Toliko blatenja igralcev domače vrste pa vidiš samo parkrat na leto.
Res je, imamo navijače…enkrat več imamo šimfače, ko nam ne gre dobro.
Mislim da je navijač Maribora zelo razvajen navijač. Predvsem pa zelo hinavski in škodoželjn.
Včeraj sem videla, da bi eni prav želeli poraz. Tudi remi je za ene bil že poraz.
Ker so se lahko spravljali na te fante in jih imeli domala za vse, samo za ljudi ne.
Kdo ste vi, da jih tiščite v taki drek?

Abel Gigli.

Ženi doma povejte kaka je? Svojemu možu, staršem? Kričite tak svinjsko na njih in jim spodnašajte napake.
Ta novi, Abel. Kaj vse je bil…prvo tekmo ima za Maribor, pa so ga pojedli skoraj.
Človek, ki je tu par tednov bi moral verjetno po luftu laufat pa še namesto Handeja v golu stat.
Kaj vi tudi prvi dan v službi milione prinesete svoji službi al ste ji samo strošek?
Kaj vse sem slišala, je bilo bolano.
A ko je bil menjan Aleš, sem pa cmok mela v grlu. Velik cmok v grlu.
Ni bilo fer, bilo je prehitro in vsi, ki mislite, da si je menjavo zaslužil…pa eh, niste vredni besed.
Kak lahko žvižgate lastnim igralcem?
Kaj bi še radi, kaj bi vi radi, zafrustriranci nesrečni?
Nimate doma sreče, pa so fuzbalerji krivi za vašo nesrečo.
In ja, gremo nazaj na zgornji sarkazem in tudi naslov, ki je še večji sarkazem.
Začni navijat na klub, ki nikoli ne izgubi, nikoli ne doživi poraza. In ja, dajte jim vse to povedat v obraz.
Ker po tekmi nas je ostalo nas par, fantek, ki je podpise zbiral na zastavo, pogumno in hrabno. Mogoče nas je bilo vsega skupaj pet. Nič več. Pa družine.
Kje ste bili, hejterji?
In ta blog bo, sem prepričana, pristal tam, kjer sem že stokrat rekla naj ne bo.

končni rezultat.

Ker bjonda spet kuje nogometaše v zvezde, kaj te ona ve.
Če je nogometaš dober človek, še ne pomeni da je tudi nogometaš.
In spet bodo spletne strani polne tega, kar sem doživela že na tribuni.
Čez leto dni pa me boste spet za drese klicali, pa karte.
Fuuuj vas bodi, “navijači.”
Ne bom brala nič, razen tistega, kar mi je po dolžnosti.
In nasmejala se vam bom.
Še zmeraj so vam zmeraj lape zaprli. In tudi letos vam bodo.
Hvala fantje, saj je res bilo bogo to vse skup, samo mene ne skrbi.
Par jih je vrhunsko izstopalo, res, kake podaje, asistence, kako ste se gradili, kako ste se borili.
Eni niso imeli svojega dneva…pa kaj, petek ni bil niti moj dan.

Glave gor!

Kako bi vam zamerila, če sem se sama spravila na tekmo, kot da bi preko mene peljal traktor (po možnosti zelen).
Težko je, ker se je sezona šele začela, pritiski pa taki…vsi bi samo nekaj imeli, vsi nekaj pričakujejo…vsi že vidijo kak slikice Lige prvakov lepijo, meni je pa še od lanske 11 jih ostalo.:)
Hvala fantom za avtograme za krasnega, zabavnega in prijaznega fanta, fantom za pozdrave, za lepe besede. Lepo je ker vas imamo.
Ne zamenjam vas za nobene.
Aja, pa ena posebna hvala enemu krasnemu prijatelju za moji naljubši pijači in unikatno darilo. Če mi sledite na instagramu, to tako ali tako ste že videli.
Lepo smo se družili, fajn je bilo.
Se vidimo čez 14 dni.
Dajte eni glave na hladno, po možnosti v led.
Uživajte poletje. In življenje.
Je eno samo.
MaloMo.:*
Rada vas ma.:)
p.s. Jug je bil. Če ne veste zakaj ne objavljam fotografij, preberite prejšnji blog. Če ne razumete kaj hočem povedat, me prosim kontaktirajte.