Koroški udarci

Jaz, ki sem še zmeraj lahko zelena, ups, bolj svetlo vijolčna okoli rokometa, sem še zmeraj zelo občutljiva, ko gledam padce rokometašev na tekmah.
Danes sva se z Barbaro odpravili na tekmo domače rokometne lige, ker imava to srečo, da je nogometna tekma pa jutri.

predstavitev

Preden karkoli nadaljujem.
Moram vam nekaj priznat.
Vsi me poznate, da tako hitro tipkam, tudi govorim.
Sem iskrena, neposredna, nič kaj ne skrivam (samo tisto kar skrivam, skrivam vrhunsko), ljudje me poznajo da sem včasih hudo konfliktna oseba. Z mano je zelo težko, saj sem zelo drugačna in se hudo ločim od tipične ženske.

ekšn.

Ne hodim s šoping vrečkami in predvsem nora sem na športne prireditve.
In zdaj sem tukaj, pri priznanju.
Ne upam stopit do najboljšega rokometaša in prosit za fotografijo!
Večina tak ne verjame, samo tak je.
Naš kapetan je poškodovan in je sedel na tribuni že ko sva prišli.
Jaz pa sem se tudi vsedla. 🙂

drugi polčas.

Sem pač mala mevžika, ki ni upala jezika stegnit in prosit za fotografijo.
Saj se posipam priimku primerno. Samo meni je res nerodno.
Če mene vprašate, bo to enkrat rešil naš Andrej.
Ker jaz sem tu preveč zadržana.
Si morate mislit? Da sem za sebe uporabila to besedo.
Oh, ko bi še kaj drugega vedeli. 🙂
Rokometna tekma s prijatelji iz koroške je bila zanimiva, pestra, predvsem se o zmagi ni dvomilo niti sekundo, fantje so se odločno borili, bilo je prijetno.
Ljudi očitno premalo, Tigrice so imele probleme z glasbo.
Mali sinček eneega od rokometašev je po tekmi znova norel z žogo in imel tokrat prav posebnega soigralca. 🙂

drži obrambo. 🙂

Drugače pa prijetno, zanimivo.
Predvsem pa je minilo zelo hitro.
Toti rokomet se vsedeš, pa že gre.
32:27.
Vendar pa kljub vsej bojevitosti, se moram dotaknit naslova bloga.
Udarci so bili da je kar pokalo.

Tadej. Čim več zdravja!

Najhuje je bilo za kapetana tekme, Tadej Sok je padal in padal.
Res, kaj takega pa redko doživim.
Ova noč nije bila njegov dan.
Na koncu je staknil še poškodbo.

končni rezultat

Po vseh padcih in predvsem zagnanosti si je zagotovo ni zaslužil.
Tekme je bilo konec, punce spet na standardnih lokacijah.
In še malo bo drugi vijol’čni dan!
In jutri ni samo dan za Domžale. Je še en poseben dan za enega posebnega nogometaša.
Saj veste, da vse izveste jutri!
Eksektli!

ekipa.

Noč moje vijol’čno mesto!
Rada vas ima.
MalaMo. :*