Audi FIS Ski World Cup “Vip Snow Queen Trophy” 2015 – Zagreb/Sljeme

Ko me je draga prijateljica Sandra pred tedni presenetila z idejo, da bi naredila nekaj specialnega, sem se na idejo odzvala z navdušenjem.

 Danes je 4.1.2015.

Za vas pač dan kot en dan.

Za mene je bil iz milion razlogov in še več, res poseben dan.

Na začetku bi se rada zahvalila čisto vsem, ki ste mi omogočili ta neverjeten dogodek.

Mala Mo je šla gledat neverjeten dogodek.

Smučanje.

Uresničila se mi je dolgoletna želja, da končno vidim kako se navija na smučarski prireditvi.

In ne, ta prireditev me je presenetila v vseh okvirih mojega življenja.

Akreditacijo sva prevzeli v press centru The Westin Zagreb hotela.

In od tam naprej…se je dogajalo.

In kaj vam naj rečem?

Noro je bilo, ampak noro!

Kakšna organizacija je pa to.

Na avtobus in na ovinkasto pot na Sljeme.

Ne, ni bila ravno za moj želodec, ki se je pomiril še dolgo po tem, ko je Tina Maze že odpeljala svojo prvo vožnjo slaloma za svetovni pokal.

V press centru ni manjkalo informacij, vrhunske hrane, čudovitega in ustrežljivega osebja, predvsem pa zanimivih ljudi in neverjetne energije.

Preden sva se s Sandro podali na kosilo, sva ujeli še intervjuje z enim in edinim, velikim človekom, osebo, ki jo izredno cenim in sem njen velik oboževalec.

Res mi je bilo v čast, g. Ivica Kostelić.

Neverjetno, kako je ta neverjeten športnik, bodoči profesor, tako preprost in tako se je zdelo, da mu ni težko si vzet čas za njegove oboževalke, lahko pa vam zaupam, da bo, če bo le utegnil, prišel tudi v Ljudski vrt.

Po kosilu sem se odpravila na sedežnico in gremo pogledat še center dogajanja.

Zahvaljujem se prijazni domačinki, ki me je prepričala da ta višina ni nič hujšega, da bom čisto ok in da bova res kmalu doli, in da mi hudega pa mi ne bo.

Vmes sva iz sedežnice pogledali še kakšen del poti tekmovalke in se nekje doli poslovili.

Izredno sem ji hvaležna za ta krst in bilo je v izredno veselje. Kot sem ji rekla, je nikoli ne bom pozabila.

Pa sem se odpravila na prizorišče do tam, kjer sem imela možnost it s svojo akreditacijo, slikala ko zmešana, čudno me nič ni zeblo, norela s fotoaparatom, počakala na podelitev, prijazni navijači, delavci pa so mi pomagali še s fotografijami.

Neverjetni ljudje.

Koliko topline, toliko domačnosti, toliko ene ljubezni.

Nimam besed.

Zmagovalkam izrekam izredne in krasne čestitke.

Mikaela Shiffrin, Kathrin Zettel in Nina Loeseth so si razdelile zmagovalni oder. Seveda na tri dele.

Ameriška predstavnica je svoje nasprotnice pustila globoko zadaj in jim pokazala, da konkurence pač nima.

Neverjetna zmaga, pred publiko, ki je bila tudi eno poglavje zase.

Kako so pozdravljali vsi vsako tekmovalko.

Frida, Maria in še katera, je dobila odlomke “svojih” pesmi.

Tina je postala mašina.

Organizatorji so se potrudili, da je bila čisto vsaka tekmovalka sprejeta z neverjetno energijo in se je zagotovo počutila kot doma.

Po organizatorjevi oceni, si je tekmo ogledalo več kot 8.000 gledalcev.

Če sem že pri statistiki.

Akreditiranih je bilo več kot 500 novinarjev, bilo je 68 smučark, skupno 246 vseh članov ekip iz 21 držav. Prispeli so s 76 avtomobili in dvema mini busema na vrh.

Neverjetne številke v tem sončnem in prekrasnem dnevu, kjer niti za sekundo ni zeblo mene.

In kar je še najbolj pomembno in meni zelo zanimivo.

Poglejte drese zmagovalk.

Kdo je rekel, da naša barva ni najboljša barva?

Po tem, ko sem poslikala, vsrkala vsak košček tega krasnega dogodka, mi je čakalo najtežje.

Vrni se na sedežnico in pojdi nazaj v press.

Aja, pred tem sem se pogovarjala še z gospodom s hrvaške tv.

O nogometu, da se razume.

Čeprav se je vse začelo, ko sem se hotela fotografirat s Tino Maze, pa nekak nisem mogla na tisto območje.

Fotografije danes petouvrščene naše predstavnice pa vendarle imam.

Čeprav sem najboljše ujela prvo smučarko sveta ravno takrat, ko so prve tri ujele svoje trenutke v ciljni areni.

Potem pa pogledam vrste.

Moja je najmanjša.

Za mano nikogar.

Nič, ajde Mojči, spravi se gor na toto sedežnico, ker gori v nobenem primeru ne boš ostala.

Kljub strahu sem se sprostila, naredila nekaj fotografij štarta in potem po čudežu preživela skok iz te sedežnice.

Mali korak za nekatere, za mene, ki pa nisem ne za sneg ne za akrobatske podvige, pa velik in zanimiv dosežek.

Pa sem se odpravila v press da še malo počvekamo in da poslušamo tiskovno konferenco vseh treh na današnjem slalomu.

Punce so vse izražale veliko veselje, pohvale so padale na račun organizatorjev in proge, ki so ji vse dale najvišje ocene.

Zmagovalka tekme je povedala, da veliko trenira in da je včasih bolj pomemben trening, kot vse ostalo in ji to prinaša veliko veselje in ker trenira z veseljem, so uspehi tudi tukaj.

Nina, ki je zasedla tretje mesto, pa je ponosna, da je po dolgih sušnih norveških letih le prinesla svoji državi spet stopničke.

Kathrin je bila kot prva že prej zelo nasmejana in je predvsem odgovarjala svojih novinarjem.

Kot s prvo, kot z drugo uvrščeno, sva s Sandro naredili fotografijo.

In tako je minila še tiskovna koferenca in potem sva se s Sandro počasi odpravili na bus, kjer sem preventivno sedela v prvi vrsti.

In potem še v press zahvalit se za vso gostoljubnost.

Sandra za volan in potem ja…domov!

HVALA!

Vsem od prvega do zadnjega.

Hvala vsem, ki ste naredili ta fenomenalen dogodek.

Vsem sponzorjem, vsem pridnim in marljivim delavcem.

Hvala vsem, ki ste nam omogočili vse te male malenkosti.

Iz srca hvala za ta dan.

Gospa Anita, vi ste pa še posebej v mojem srcu.

Upam, da se vidimo drugo leto.

Bilo mi je v čast.

Izredna organizacija.

Nimam kaj pripomnit.

Bilo je krasno.

Končno sem dočakala ta neverjeten trenutek.

Pa sem zmagala še v smučanju.

Ni to zadnji smučarski blog.

In ja, da ne pozabim.

Danes je moj drugi rojstni dan.

Lasersko operacijo oči so mi naredili točno na ta dan.

In ja, v Zagrebu.

Prišla sem domov.

Kaj, še teto Violeto sem videla.:D

Jutri pa fantje vijolčne barve nadaljujejo sezono.

Uf, to bo še noro leto.

Naj vam bo lepo.

Rada vas ima

Mala Mo. :*