Ustavljen korak

FINALE POKALA!

Krepko čez drugo je ura.
Imela sem na izbiro…spat ali tipkat.

spet tukaj.

Tudi tokrat sem izbrala drugo pot.
Ne bi spala, če ne bi povedala zgodbe o Kopru.

Mladina. Ki vseeno ni zmagala.

V ponedeljek nam je usoda plane postavila na glavo…
…in tako se danes zahvaljujem v prvi vrsti Moniki, da nam je pomagala. Ti vrnem ob prvi priliki.
Hvala Lidija za varno tja in nazaj.

lepa ko šus.

Izredno cenim.

sosedski odnosi.

Hvala Nini in Blanki.
Hvala nogometaši.

Koper.

Prijetne ure na obali so hitro minile. Koper je bil vijolčn kot že leta ne.
Vse je bilo vijolčno in rumeno, ljudje so peli, noreli, skakali v vodo, se drli kot zmešani…skratka…obala je bla naša. Pozitiva in veselje ljudi. Čeprav si se na trenutke vprašal, če eni vedo in razumejo, je na koncu bilo super.

Martin.

Nogo namočimo, se lotimo pizz, in skupaj z Rokom, g. Melom, Markotom in Ninotom najdemo skupne trenutke na obali.

drugi kapetan.

Prišetamo se na stadion, odpravimo na tribuno. Znanih več kot v Ljudskem vrtu. Vsi so bili tam…res, to je mrgolelo ljudi evrivere.

prvi kapetan.

Na tribuni smo s starimi prijatelji.
Viole naredijo kuliso, ki jo sanjaš, mariborska barva je vsepovsod. Krasno vzdušje, brez žaljivk, nekaj bakl, koreografija…

rezervisti.

Res, vau si rečeš.
Za mano pacienti, ki mi pojasnijo, da nisem v gledališču, potem pa vztrajajo, da je treba na tekmi sedet.
Spet sledijo sarkastična ploskanja in za čisto vse je kriv sodnik.

začetek.

In zdaj smo tu.
Kjer ni zmage.

po šolsko.

Gorica, njeni igralci in vsi skup so si to zmago zaslužili. Če vam je prav al ne, ampak na tej tekmi smo bili bežni obiskovalec. In nihče ni kriv. Samo slaba igra, ki se je zdela čisto zgubljena in nepovezana.

Vročina.

Pa veste, sem jokala, ko je Arghus jokal. Seveda sem jokala, če me je tak bolelo, kot da bi mi kamne v glavo metali.

Koreografija.

Pa mam rada te dečke. Drveli smo na podelitev, da sem jih objela, jim dala roko. In govorila točno to, kar sem iskreno mislila…da je vredu.

kdo dejansko verjame?

Res je vredu. Res je vredu.
Le za zmago je treba dat kaj več od sebe. Za to glavo gor. Je poraz, ki bo zjutraj tak fejst bolel, samo je vseeno lekcija za naprej.

Arghus prvič.

Za te ljudi, ki so prišli. Za vse nas, ki se vozimo te kilometre.
Ko si le te tekme ne bi tako jemali k srcu.

Arghus drugič.

In ko nas ne bi to tak fejst bolelo.
Poklapani obrazi so boleli tudi mene.

samo za Janeza.

Ko bi vi vedeli, kako zelo radi vas imamo.
In si želimo včasih samo kanček zbranosti. Igro.

Jovan.

Prvaki ste, zasluženo in tega nihče ne more vstran vzet.
Samo pokal je bil pa svoja zgodba.
In v tej zgodbi je bila igra našega kluba sekundarnega pomena.

Eti.

Vendar iskreno cenim, da so igralci čutili našo bolečino. Skupaj nas je tak fejst bolelo.
Ni fotografij slavja. Nimam niti ene, ko gredo poklapani po štengah. Preprosto sem vse izklopila. Ni šlo. Nisem mogla niti zapet, nisem mogla bit vesela.
Pričakovala sem špalir…pa ga menda tudi ni bilo.
Tekma, ki je ne bomo pozabili.
Da se naučimo nekaj z nje.
Prosim, ne kritizirat sodnikov, še manj posameznikov.
Prosim, če pošteno priznamo poraz in gremo naprej.
Včasih je težje zmagat, kot si mislimo.
Včasih pričakujemo preveč.

zvezdica?

Na tej tekmi si kaj drugega kot par golov sploh nismo znali predstavljat.
Pa vendar se je zgodilo točno to.
Rada bi le rekla, da poraz ni vse, je dosti. In pomeni ogromno.
A še bomo skupaj peli in se veselili.
Samo eden od pokalov, pridejo kmalu spet nazaj.
Težko je bil pameten, ko padeš na zadnji štengi in ta štenga fejst boli.
In verjet, da bo jutri boljše.
A potem, ko smo se zunaj slikali s starimi prijatelji…
Jovan, Etien…kako sem vaju vedno znova vesela in kako krasna sta vedno znova.
Res, veselim se, da se kdaj ponovno spet srečamo. Kjerkoli že bosta igrala, naše srce imata zmeraj.
In ko pogledam nazaj…

Viole

Toliko krasnih prijateljev, toliko lepih besed, toliko lepih misli, toliko pozitive.
Spet smo imeli krasen dan.
Enega so še vsi zagreto iskali, pa upam, da se je našel.
Na tribuni je bilo tak lepo videt ljudi, ki jih imaš iskreno rad.
Viole, ki so pokazale, kako se reče navijanju navijanju.
In vsem navijačem, ki so se peljali res daleč, po zmago, na katero bomo še čakali.
Zabolelo me je, da nismo igrali doma. Finale bi bilo bolj zanimivo in z več ljudmi.
Pomembno je, da smo Koper pobarvali v prave barve in sklenili kakšno novo prijateljstvo več.
Kjerkoli že ste, vijolčni bojevniki…radi vas imamo.

selfi by Rok

Saj veste, da bomo še malo tečni, a srce imate kljub temu.
Ker to kar ste naredili za NK Maribor, nima protivrednsoti.
In to je vse kar šteje.
Bilo mi je v čast ta sredin večer preživeti z vami.
Ko se samo spomnim, kako smo s transparentom v roki peli…Marcos Tavares…. 🙂
Pač, iz srca, pa vsi so nas spet gledali. 🙂
Imamo se fajn, če vam prav je al pa ne. 🙂
Rada vas ima.
Mala Mo. :*