Hvala za spomine

Moram priznat, da ta blog pišem težje, kot sem si mislila.
Ne, ker sem premražena, ne ker sem utrujena.

Tota je za spomine. 🙂

Pišem s cmokom, ker se počutim izredno počaščeno, srečno in ponosno.
Rada bi vam povedala, že kar na začetku, da se vam zahvaljujem za spomine.
Za te krasne trenutke, za moč, energijo. Za željo, za voljo, za moč.

z lepotci.

Težko človek preživi ta čas na mrazu, ampak z vami…mine. Prehitro.
Ko sem pred tekmo podebatirala s Tilenom iz Radia city, spila čaj s prijateljicama, ko sem šla po južni ploščadi in bila ljudi tako zelo vesela. Pa tako veliko vas je bilo.
Toliko vas je bilo.

moja Lidija.

Pa sem prišla do vhoda.
“Vstop ni dovoljen.”
Pa je bil.
Z mojo zlato Lidijo sem končno prišla na nogomet. Njen zlat Mitja se je pridružil.

najboljša sedeža na tekmi.

Še februarja nisem vedela kdo je, zdaj pa jo smatram za tako zelo pomembno osebo v svojem življenju.
Imam jo za prijateljico, ki razume več kot povem in sprašuje manj, ker mi piše na obrazu.
Z  Barbaro, kateri je svoj sedež odstopil Boštjan, sva se zacementirali na tribuno in do konca tekme se nisva premaknili.

Mitja Viler.

Ko na zaslonu pokažejo tisti hodnik z nogometaši.
Kaka kurja koža, kaka moč, kako se človek počuti ponosnega.
In potem pridejo ven, pa še zadnjič zvok, pesem, ki smo jo toliko let čakali.
In se je začelo.
Celotna tekma je bila garaška.

začetek.

Moj levi sosed je ugotovil, da se pljuva in hvali.
Koga mi je pljuval ne bom omenjala, lahko pa je srečen, da nisem postala še bolj hudobna, ker eni ne razumejo, da je treba bit tiho, kot pa komentirat kaj ni za komentirat.
Sama tekma je bila za vijol’čnega navijača v velik ponos.
Fantje so dali vse od sebe, ponosno so harali na igrišču.

Viole.

Tisti nesrečni gol, ki je bil splet kdo ve kakih okoliščin, je prinesel poraz.
Mene osebno sploh ne bo bolel.
Čeprav si ga nismo zaslužili.
Niti v enem elementu igre niso bili boljši.

25. minuta.

Nikjer niso pokazali, da so kaj več od nas.
Če prav razumem, so zdaj naši nasprotniki drugi v skupini.
Iskreno povedano. Tam bi lahko bili tudi mi.

Petar, veliki borec!

Z vsemi tremi nasprotniki smo dostojno konkurirali.
Fantje so se borili in pokazali, kako dobri so.
Pokazali so, da niti en trenutek nisi imel občutek, da igrajo z velikani.
Kajti pokazali so jim, kdo je NK Maribor.

zastavice.

In čeprav so nas navijači iz Nemčije danes naučili, kako se navija, moram omenit par stvari.
Kaj se je zgodilo s stadionom, ne vem.
Nobene prave energije, navijanja.
Bakle? Res, na igrišče, na evropski tekmi? To je bilo tak feeejst nujno?

navijači Schalke 04.

Drugače pa sem pogrešala krasno atmosfero na tribunah, sicer pa priznam, da je veliko verjetno krivo tudi vreme.
Izredna pohvala za prvo koreografijo, ki je bila prekrasna.

Jasmin je šel pomagat!

Ne morem mimo tega, da bi si celo takšno zaslužil čisto vsak navijač na stadionu.
Tekma, kjer smo pokazali, da nas bodo zdaj znali vsi pokazat na zemljevidu, se je končala prijetno.
Hvala, prijatelji.
Vsi, ker vas je preveč.
Ker ste z mano vztrajali.

Jug.

Nekateri do krepko čez polnoči, da smo dočakali kapetana in se z njim fotografirali ob koncu sezone.
Rada bi rekla še hvala vsem igralcem, ki ste nam pomahali ob koncu sezone, stisnili roko, nam namenili kakšno lepo besedo.
Želim vam, vsem, od prvega do zadnjega, čudovite počitnice.
Kjerkoli že boste, odpočijte si in bodite na varnem.
Pozabite in odklopite.

konec.

Nasmejte se, uživajte in si predvsem dajte duška od vsega kar ste zdaj pogrešali.
Kjerkoli že boste, nosite s seboj to iskrenost, to energijo, to moč, ki ste jo celo leto namenjali nam.
Dolga je ta jesenska sezona.
Izredno ponosna sem.

ena najlepših!

Na vse vas, na vse nas.
Imamo za seboj res dolgo pot.
Ko samo fotoalbume pogledam, vidim koliko krasnega smo doživeli samo od junija.
Toliko ste mi dali, toliko smo se nasmejali, jokali, kričali, bili besni in nesrečni.

Kapetan, veliki!

A kaj, ko smo se toliko objemali, toliko smo se fotografirali, toliko dobrega ste mi dali.
Nimam besed kako posebni ste v mojem srcu in kako se za vas borim na tribuni.
Ko pogledam zdaj na ta ekran in razmišljam, kaj vam naj rečem po taki tekmi.
Je dovolj le…ste najboljši na planetu.

Najboljši na planetu!

V mojem srcu ste najboljši in ne vem kaj bi brez vas.
Vaša ljubezen do nogometa je naša energija.
Naša ljubezen do nogometa je vaša energija.
Vem, da vam včasih ni kaj prav, ko napišem nekaj, kar ni tako, kot bi naj bilo.
Ampak če bi lahko še enkrat izbirala.

Je padla runda?

Bi napisala iste tipke, izbrala iste besede, prijatelje.
Hvala še MIKairos Slovenija.
Zaradi vas sem boljši človek.
In še bom boljši človek.

Najbolj vztrajni s Kapetanom.

Se še beremo letos.
Hvala za spomine.
Rada vas ima.
Mala Mo. :*