Select Page
Vse bi ga rade. Tvingiča.:)

Vedno se rada vračam na nek način v moj dom.

Varuh reda. Mejo.:)

Kraje, ki jih poznam premalo, v kraje, ker večkrat prižgem vijolčno svečko.

V kraje, kjer moja mama rada reče, da so tudi moji.

Čaka me.

Čeprav sem po očetovi strani dolenjske krvi, sem jo začela spoznavat šele po očetovi smrti.
Zdaj poznam vsak ovinek, vsako vas do tja in nič mi ni več tuje.

Zaljubili smo se v to krasno bitje.:)

Ni me bilo danes strah poplav in vedela sem, da bomo varni.
Boštjana sem z vožnjo pošteno namatrala, potem pa smo po Velikem gabru zavili na avtocesto (končno, si je mislil naš šofer) in proti Novemu mestu.

Ko smo to zagledali…

Hitro smo srečali čudovite starše nogometaša, ki so nam pokazali kje parkirat, potem pa se nam je pridružil se naš dolenjski prijatelj Jan.
Dragi moji otroci…to je vzor vsem ostalim.

…je to sledilo…

Prijazen, odločen, priden in zelo lepo vzgojen fant, je z nami preživel tekmo, kjer je bilo predvsem hladno, na oni mokri travi (katero besedo sem pred tem napisala, bom zamolčala), pa sem skoraj zletela.
Tekma, ki smo jo dobili brez vidnih pretresov, s tremi goli naših krasnih igralcev…Mendy, Santi in Marcos (gole so dali v obratnem vrstnem redu)…smo dobili to tekmo, ki se je na trenutku vseeno zdelo malo dramatična, ko so domačini dobili enajstmetrovko in jo izvedli uspešno.

Ena na stadionu.

Uradni komentator, ki je vreden vse pohvale, saj je o nas povedal veliko lepega, pa tudi z imeni igralcev ni imel težav, kar jih imajo skoraj vsi.
Ob golu, je prvi, odkar so ga dali nam pri njih na stadionu, pa je dejal, da se tudi Mariboru da dat gol.
Pohvalno.

Začetek.

Res, tak je bil srečen za toti gol. Neverjetno.
Rada imam iskrene ljudi.
Res, ne spomnim se, kdaj nisem sto in enkrat pokazala, da so ti ljudje za mene vredni več kot ostali.
To se je izkazalo tudi po tekmi, ko je večina fantov podpisala dres našemu Janu, doživela pa sem tudi eno, moram rečt prijetno in iskreno stvar.

Vratar.

Ne bom je javno izpostavljala, rada pa bi samo dejala, da mi je dala mislit.
Da sem enim večji trn v peti, kot si mislim. Čeprav samo bloge pišem in s tem ne mislim nič slabega. Da na svojem fb profilu včasih bleknem kaj, kar ni razumljivo. Da sem včasih direktna, kar v blogu nikoli nisem. In predvsem sem ugotovila, da je resnica nekaj več.
Veste zakaj?
Ker se z njo težko živi.

Aleša.

Spoznala sem, da je nekje v mojem življenju nekdo, ki bi za moje, če lahko rečem, uspehe, verjetno lomil stole in kozarce.
Moram priznati, da sem danes na poti domov ugotovila, da več kot 101.000 ogledov ni naključje. In da ko se pogledam v ogledalo, lahko rečem, da vidim osebo, ki je za vse, kar je dosegla, garala še kako zelo sama in predvsem, da je bila vedno do ljudi pravična, včasih preveč direktna in predvsem se trudim, da bi v ljudeh iskala dobro.

Končni rezultat.

Rada imam večino ljudi tega sveta. Tisti, ki mene ne marajo, jim želim, da bodo srečni in da bodo v meni videli kaj dobrega, kot se jaz trudim videt v njih.
Zdi se mi, da sem pozabila, da to ni več blog, ki ga berejo moji najbolj ožji prijatelji, in da se je znašel pod drobnogledom in eni berejo vsako besedo.

Malo počitka.

Še kaj pa mi je najbolj zanimivo je pa to, da se pod drobnogledom znašel tudi moj fb profil. Neverjetni so eni.
Zelo se trudim, da držim tipkovnico nazaj in res se trudim, da ne bi koga užalila, ker take stvari gledam s svojimi očmi.
Če nočem, da bi jaz trpela, ne želim tega niti drugim.
Predvsem se pa trudim tako tam, kot tu, vzpostavit neko pozitivno klimo in med ljudi prenest iskreno in pristno ljubezen.

Vsi so čakali naše junake.

Se pa najdejo ljudje, ki bi mi očitno, že mogoče preveč očitno, čeprav ne vem kdo so (sumim pa jih še kako fejst), zelo radi vzeli moj dar. Moje tekste. Moje pisanje. Moje osebno mnenje. Obstajajo celo ljudje, ki bi menda vse naredili, da jih nikoli več ne bi nikjer omenila.
Moja obljuba je pa ena. Ta je zagotovo.
Kot sem obljubila, da nikoli v blogu nikoli ne bom nikogar žalila z imenom in priimkom.
Tako tudi ne bom nikoli več se trudila, da bi enim dovolila, da bi bili do mene kaj manj kot prijazni.
Zato gre moja osebna zahvala danes trem prijateljem.

Naš Jan.

Prvič zato, ker me imajo radi v vseh najhujših dneh v letu.
Drugič zato, ker se z mano vozijo pa najbolj slabih cestah, ker jim hočem pokazat kak krasna je jesen.
Tretjič zato, ker so z mano prevozili vse možno in se na koncu dneva še vedno smejimo ko budale.
Hvala Barbara, Nina in Boštjan.
Posebna zahvala gre vsem tistim, ki živite za ta fuzbal in pridete do mene kjerkoli že smo pa vam nič ni težko.
In velika hvala dvema velikima družinama dveh naših nogometašev.
Vesta kateri sta to, saj smo skupaj takorekoč po celi Sloveniji in ob njih čutimo iskrenost in prijaznost, dobroto in ljubezen.
Želim si, da bi bili vsi tako dobri, kot ste vi.

Jan in njegov idol.

Pa da ne pozabim na mamico in dve mali krasni deklici našega nogometaša, ki sta tako krasni, nasmejani in ljubeznivi in sta bili danes še posebej sončkani in znata vedno polepšat dan.
Počasi bi bil že čas, da se zahvalim še nogometašem za prijetno tekmo in zmago v mestu največje zdravstvene lekarniške produkcije.
Ker tokrat najboljše puščam za konec je konec namenjen našemu današnjemu slavljencu.
Pred dvema letoma sem ga spoznala na poti v Zagreb, a do tja z nami ni prišel.
Najine poti so se vedno nekje povezovale, saj je moj bralec bloga že od vsega začetka.
Danes je za leto starejši in še vedno človek, s posebno energijo.
Dragi Boštjan, hvala, ker si v vseh tem svetu našel nas in nam želiš biti prijatelj.
Hvaležna sem ti za vsak kilometer in vsako pesem, ki jo poješ z nami.
Nismo nič kaj ekstra, vijolčni norci z ljubeznijo do najboljšega in najbolj srčnega kluba na svetu, a te imam radi najbolj kar znamo.
Hvala ti.

Barbi zna.:)

In hvala Tatjani iz Prebolda, ki nam je nabasala avto do konca, da bomo pomagali družinam v stiski.
Ja, na poti domov smo bili tudi humanitarni.
Kjerkoli že ste.
Ostanite iskreni.
Predvsem do sebe.
Rada vas ima.
Vsakega na spisku.
S plusi, minusi, rdečimi noski ali pa preprosto samo zato, ker se znate iskreno nasmejat.

Mala Mo.:*