Select Page

Dravska ulica 8.

Baza 1960.

Pojma nisem imela kam grem.
Tamaro sem pobrala na Lentu okoli petih popoldan, sparkirala…
…in se je začelo.

Rokovi dresi.

Občudovanje vredna baza, res lepa baza.
Vizualno najlepša baza, kar sem jih kdaj videla.
Pa sem se sprehodila.

Notranjost…prvič…

Tamari tak ni bilo nič jasno.
Beno, Sandra, Blaž in ostali
Lepo je prit v kraj, kjer te ljudje poznajo, kjer si vedno znova vesel starih prijateljev, obrazov, s katerimi si prevozil Slovenijo, ljudi, ki so ti tolikokrat obogatili življenje.

…drugič…

Baze sicer meni kot take niso nič posebnega.
Vendar pa imajo svoj čar.
Ta je posebna, ker ko vanjo vstopiš, vidiš spomine.

…tretjič…

Kot da bi ti zavrteli oni stari trak…kjer ti en glas govori…se spomnite tega, pa tega, pa tega…
Ljubilejna baza nas je spomnila na prvo, ko sem se peljala v Dravski dvor…uf, leto pa pol nazaj…

Kartice…

In spomnila me je, da čeprav imam rada ozke ulice, so mi mučne, ko je na njih preveč ljudi in da so mi eni prostori tako zelo premajhni.

…četrtič..

Program se je potem nekako razvil.
In prižgale so se bakle, vse je letelo po luftu, pripeljal se je Jurček, nekje sem slišala “Glej Mojco,” Petar mi je mahal iz prve vrste…

…petič…

Potem pa sem, ko sem srečala vse luže in sem ugotovila, da ne bi bilo tak slabo imet krake, prihitela, da sem jih pozdravila in jim stisnila roko.
Tolikokrat sem že to počela.

vhod.

Vedno znova je nekaj posebnega.
Vedno znova mi je v čast.
Vsakemu posebej.

Naša zlata Sandra.

Tisti stisk roke, tisti nasmešek, tista prijazna beseda.
Lepo je, da vas imamo.

Ta mi je tak poseben.

Pa sem se zrinila skozi množico, ko sem pozdravila še Mertija tam nekje zadaj in se podala za njimi in ob neki steni gledala na oder, ko so Sandri, spet tako polni energije, vijol’čne ljubezni, neverjetne moči, odgovarjali Ante, Marcos, Jasmin, Luka, Damjan.

Sandra in Rok.

Tudi Gogi Elvič je kakšno zapel.
Otroci so na odru pokazali kako jih imajo radi.
Eni so delali zapestnice, drugi so jih risali.

ko je zažarel Lent.

Ena punčka je Damjana (Boharja) narisala, ker ji je všeč.
En fantek bi naredil še več zapestnic, pa mu je zmanjkalo materiala.
Na drugi strani fantek z zeleno (mama je rekla toplo) bundo in preko majčko NK Maribora.
In zmagovalec večera, fantek, ki je imel vprašanje za trenerja.

V dobri družbi.

“Zakaj včasih tak slabo igrate,” je vprašal.
Trener mu je odgovoril, da to zanima tudi njega.
Ko ga je Sandra vprašala od kod mu to, ji je povedal, da od ateja. 🙂

Jurček in nogometaši.

Prisrčni otroci so dobivali avtograme, fantje pa so se pol odpravili pogledat notranjost.
Ko sem hotela za njimi noter, so me šokirali in oni so že prihajali ven.

Prihod.

Škoda, da fotoaparat ne prime takrat ko bi moral, a mi bo Amirjev obraz za zmeraj ostal v spominu. 🙂

Oder.

Fantje so se poslovili, jaz sem dobila skoraj vse kartice in skupaj z Barbaro, ki se nama je pridružila malo pred bakljado, odpravila v Kairos.

Trener.

Draga moja baza deset, želim ti,da bi oživela to najstarejšo mestno ulico, da bi ljudje v njej uživali.
Pa da nikoli ne bodo lačni vijol’čne ljubezni.

Kapetan.

Moja posebna zahvala gre tokrat vsem ljudem dobre volje, ki se trudijo skupaj z mano.
So me vprašali kje pa bi ti imela bazo…

Golman.

…no ja…se razume, nekje blizu Pohorja, ker sem le tukaj doma.

Ko pomočnik trenerja dokumentira.

Upam, da zabava še traja in da je bilo krasno.
Se vidimo na 11-tki.

Luka.

In v nedeljo, ob dveh…v moji drugi vasi.:)

Damjan.

Rada vas ima.

Ena zelo posrečena. 🙂

Mala Mo. :*