Ko je aplavz premalo…

Nimam kaj reči kot le…fenomenalna sobota!
Ko smo se v hudem nalivu spravljali v Koper, ko se je zdelo, da nam lahko spet ta voda uniči sobotni dan…
…smo po vožnji skozi Koper…dočakali sonce.

Koper.

V Fiesi zasidrali malo Boštjanovo mašinco in prepešačkali Piran.
Moj Piran.

Piran.

Še kot mini mala, sem oboževala Piran.

Ekipa.

Je bilo edino morje, ki sem ga imela.

zalivček. 🙂

Edini kraj, ki sem ga zraven Maribora poznala.
Znane stopnice, znani trg, znana ulica.
Nekaj pojemo, se fotografiramo, smejimo, skačemo po lužah, prej nenamerno kot namerno…
…pogledamo začetek poroke na Tartiniju…

obožujem ta trg. 🙂

…pogled v nebo ne obeta…
…a sončka je iz minute v minuto več…
…dežja ni več nikjer.

zmagovalna. 🙂

Uživamo vsako sekundo Pirana in radi bi si ga vtisnili v spomin.
Vsak vonj, vsako ptico, vsak korak…vsak nasmeh, vsako besedo domačinov, ki nas pozdravljajo.
Ko pridemo v Koper, kar nekaj ljudi pove, da je navijalo na nas in da nam želijo dobro.
Tribuna.

poroka.

Za nami hitro sedejo zelo nesramni domačini.
Presedemo se.
Prišli smo pozdravit junake, ne pa se prepirat z ljudmi, ki nam zavidajo.
Sedimo na tribuni, ki poznam samo eno ime. Poznajo ga in ne marajo ga.
Čeprav so zaradi njega nekoč bili prvaki.

Tadeja. 🙂

Nisem jezna. A le modro molčim.
Resnico poznam. Ne rabim je razlagat drugim.
Težka tekma je in gol, ki smo ga dobili, je samo za sekundo zabolel.

začetek.

Potem pa je žoga v zadnjih sekundah polčasa le prišla na pravo nogo.
Kako bombo je trofo. Amir, to je bila bomba!
Da sem kuj obnemela.

bojevniki.

In to par minut pred tem, ko sem Tadeji rekla, da na naš gol ne bom čakala do drugega polčasa.
Blanka, ki je celo dopoldan govorila kako bo sonce in da sonce bo, je tudi celo dopoldan govorili kako bomo zmagali 1:2 pa če se z njo strinjamo al pa ne.
In ja…pol pa te tista enajstmetrovka.

začetek.

In pol še ena bomba. Jasminova!
Obramba, ki si jo ljudje naj kar pogledajo večkrat.
In še preden nam je sploh bilo kaj jasno, je Marcos na drugi strani zadel za 1:2.
Saj ne, da sem skoraj eksplodirala z njimi.

ena spontana. 🙂

Utišali so tribuno.
Na najboljši možni način.
Elegantno, prefinjeno. Zmagovalno.
Kljub temu, da smo zaradi rumenih ostali brez Aleksandra.
Kljub temu, da smo se borili in borili.
Garaška tekma je bila to.

živi zid.

Fantje so se matrali in zmaga je zaslužena.
Predvsem za to, ker imajo za sabo tako peklenski tempo.
Vsi proti Mariboru bi se pa raztrgali.
Kot da se je treba dokazovat samo nam.
Pa se ni treba.

Amir. 1:1

Če hoče kdo bit prvak, zmaga proti nam nekak ni dovolj.
In res, zaslužena zmaga sredi vedno proti nam naperjene publike.
Ki je vse prej kot prijazna.
Ki ne pozna tolerance.

Viole.

Ki ne razume, ne spoštuje.
A vse to ni pomembno.
Pomemben je naš aplavz.
Naša energija.

Marcos. 1:2.

Naša moč, naša želja.
Še sodelovanje z Violami je kot navijanje dejansko uspelo.
Res je uspelo.
In po tekmi jim stisnemo roko, pomahamo.
Se nasmejemo z ljudmi, ki so nam tako pri srcu.
Ljudmi, ki razmišljajo isto kot mi.

kak lepi pogled.

Ljudmi, ki se vozijo tako daleč, za zmage.
Za aplavz.
Danes je bil premalo.
Za garanje, za borbo.
Za vse udarce, ki so jih dobili.
In sladko zmago, ki jo morajo proslavit.
Hvala, za dan, ko sem se po tekmi in slovesu od busa, s prijatelji odpravila na obalo.
Da vsaj še enkrat letos namočim stopala v vodo.
Da si odpočujem od leta, ki je za mano.
Da se nasmejem, objamem morje.

Ena bonifiška. 🙂

Sedim na obali in vmes me kliče draga moja Katja.
Tvoje blog in citat iz njega je na Pop tvju.
Ja, prejela sem vabilo, da bi bila v njihovi oddaji.
Vendar seveda nisem razmišljala.
Najprej tekma, pol vse ostalo.
Hvala za izkazano zaupanje, vendar žal do pol osmih ne bi uspela prit v Maribor.
Preden sem začela s pisanjem bloga, sem pogledala…hvala. Res hvala.
Sem s srcem in dušo navijačica.
In to bom ostala.
Kot prvič, ko sem stopila na stadion.
Prvič, ko sem napisala fb čestitko, dogodek.
Prvič, ko sem 4. marca 2012 napisala blog.
Za prijatelje, za spomine.

…v vijol’čnem…

Da ljudem pokažem…kdo smo navijači.
Kaj počnemo, kam spadamo.
Da pokažem ljudem to močno vijolčno čustvo.
To predanost, to ljubezen.
To naše vijolčno lepilo, ki nas skup drži in združuje.
To moč, ko smo skupaj.
In ko sem se sprehajala po koprski promenadi in se poslovila za letos…
…sem se še enkrat zavedala, da imam res srečo, da imam tako čudovit svet.
Na poti domov smo znova prepevali in se smejali.
Bil je dan, ki ga ne bomo pozabili.
Bila je sobota, ko smo primorski prinesli sonce.
In za nagrado dobili zmago.

…in modrem.

Sobota, ko smo dokazali, kaj pomeni garanje in želja po zmagi.
Lepo je vedet, da je ta pot vsak dan boljša in boljša.
In zakaj imam občutek, da najboljše šele prihaja?
Naj vam bo lepo, kjerkoli že ste.
Imejte se radi…in ja…
…ne pozabite komu napisat, da ga imate radi.
Jaz pišem kaj zdaj vsem vam…
Rada vas ima.
Mala Mo. :*