Prva liga ali Liga prvakov?

Vem, sploh ni vprašanje…
Ali pač?
Ko smo ponoči pozabili da dežuje, da smo se objemali in noreli…smo pozabilli.
Na vse kar je bilo in kar še pride.
A dejstvo je tukaj…

dokler smo živi…

Vprašanja za karte dežujejo…ja, že danes bi jih lahko prodajali.
Pol pa bi recimo na karto napisali z roko kateri je nasprotnik in problem rešen.
In potem je tukaj še vprašanje…
Greste z mano v soboto v Domžale?
Sploh veste kje imajo stadion?
In ja, moram priznat, da me je danes na trening zaneslo slučajno, ker mi nihče ni povedal, kdaj ga imajo (ker ne vprašam).
Z Vlasto korakava proti klopci.
Odmeva uradna himne Lige prvakov.
Fantje prihajajo in prihajajo.

ena primorska…

Občutek kurje kože in želje…ne vzemite nam tega nikoli.
Fantje nas pozdravijo, potem pohitijo na trening.
Nasmejem se.
Počutim se kot najstnica.
Naši fantje, končno jih imam vse na kupu, končno so vsi doma in vse jih vidim.
Zdravi, veseli, nagajivi, smešniin predvsem srečni.
Nosijo že trening majčke Lige prvakov.
Ponosno tečejo že kdo ve kateri krog…
Občutek sreče.
Nepopisen.

Viole.

Vsi ti fantje, vsi ti naši bojevniki.
Imeli so me za budalo…za “neki” klub čudni navijaš.
Kaj ti veš na koga moraš navijat?
Koliko poniževanj, pa me niso ganili.
Vedno zvesta mojemu klubu.
Imejte ga za malega.
On ni mali.
To je velik klub.
Veliko srce ima in navijači to razumemo.
Ko smo prevozili celo državo.
Za prvo ligo.
Koliko ljudi ve kateri klubi sploh nastopajo v tej ligi.
Koliko ljudi ve, kam hodim in se borimo 36 krogov.
Za to, da smo preko vseh teh tekem tu kjer smo danes.
Kako krasno in čudovito je pogledat fb.
Čez noč še vsi tisti, ki me niso razumeli, všečkajo moje fotografije.
Ljudje berejo moje bloge, navijači, krasni ljudje, ki so me šokirali…
Danes je moj fb poln vsega nogometnega.
Saj kaj drugega tak al tak ne počnem.
Prošnje za prijateljstvo prihajajo v eno.
Za vstopnice zaenkrat še skoraj tišina.
Pa upam, da bo kdo dojel, da s te moke ne bo kruha.
Ne bo ga.
In ja, če se lahko odločim za eno od lig…se odločim za obe.
Pa še za pokal, prijateljske, pa za vse možno…
Šokiram koga, ko me vpraša…pa ti si…navijačica?
Še vedno tisto..blontna s fotoaparatom…kaj te ona ve?
In povem vam…pojma nimam.
Za razlliko od vas pa čutim.

foto: vidrihmiha.si

Razumem, vem kaj imam rada.
Vem kaj mi toliko pomeni.
Že leta.
Ko smo verjeli in sanjali.
15 let smo čakali.
Ko sem se računovodstvo učila v kuhinji in pojma nisem mela kaki uspeh doživlja Maribor.
Zdaj vem.
Del njega sem.
Srečna sem in ponosna da sem del tega vijolčnega kaosa.
Krasen kaos je.
Kakorkoli pogledamo in naredimo črto.
Ta zmaga prinaša…nove letne, nove navijače, Slovenija je potegnila skupaj.
Končno smo spet skupaj.
In ta tekma je državi prinesla upanje.
Srečo, ljudje so se veselili.
Srečni smo.
Res smo srečni in lepo nam je, ker smo skupaj.
Še vedno sem prepričana, da me še vedno ne razumete.
Enim so sanje LP, meni pa naslov državnega prvaka.
In če me vprašate kaj mi pomeni Liga prvakov, vam povem…
…da je to nagrada.
Za garanje, za odrekanja, za željo, za ljubezen.
LP je za mene sreča.
Nepopisna sreča.
Za mene je to vijolčna poezija.
Nimam besed kako sem se počutila, ko sem poslušala himno in sem videla fante prihajat na trening.
Ne glede na to kak utrujeni so bili, so bili srečni.
Žareli so.
Bili so prisrčni in zaljubljeni v svoje delo.
Ko smo kasneje s prijatelji pili čaj sredi avgusta, sem se zavedala…
…da tega ne bi zamenjala za nič na svetu.
In kar je še najbolj pomembno.
Moj vijolčni sedež me čaka…avto tudi…gostovanja so pred nami.
In nikjer ne bom želela bit raje kot tam.
Hvala vsem, ki ste z mano zmeraj in povsod.
Hvala bralci.
In vsi tisti, ki ste verjeli…
Naša pot je vijol’čna.
Rada vas ima.
Mala Mo. :*