Na koncu in začetku…

Kako je eno nogometno leto kratko…sezona, ki se zgodi in je ni več.
Zaploskamo na prvi tekmi in se poslavljamo na zadnji…
Migneš malo, pa je gotovo vse skup.
Par dni smo tak..saj je fajn, da se malo pogrešamo, pa se fajn, da malo počivamo…
Pol pa že…kaj ne bi šli na fuzbal spet malo? Kdaj bo kakšna prijateljska tekma? Ne bi spet neke nove baze odprli…

najlepši v bajti

In tako je pred vrati junij.
Zadnji maj, ko razmišljam o sezoni, ki je za nami.
Začeli smo jo tak suvereno…pol smo v prvenstvenemu smislu dremali, a bili dovolj budni, da smo sezono vseeno brez nekih vidnih težav pripeljali varno domov.
Pokal je druga zgodba. Tam smo do finala bili svoja klasa. Nasprotniki so bili vidno slabi, finale pa je bilo naše, kot da sploh ne igrajo prvaki.
A vse to se pozabi, ko se spomnimo na neverjetno evropsko jesen, kjer nas kljub 12. decembru sploh ni zeblo, saj smo celo dopoldan najprej postavljali koreografijo, proti večeru se basali s torto, zvečer pa šli domov kot najbolj srečni ljudje.

Viole.

Rojstni dan NK Maribora je bil verjetno najlepši v zgodovini. Bil je to res naš dan.
Sevilla bi skoraj da padla. Pa noben ni bil jezen, ker ni. Vredu je tak, kot je in bilo je krasno v vseh pogledih.
Spet sem videla meni eno najljubših držav na svetu in spoznala sem toliko novih vrednot v življenju.
Leto norosti, smeha, ljubezni, padanja mask, ljudi, ki ne razumejo sebe, kako bi šele druge.
Leto sloves…
Leto, ko smo na zadnji tekmi toliko jokali, kot smo se smejali.
Ko potegnem črto skozi leto, ki je prineslo toliko lepega, ko niso važne številke, imena, ampak samo ekipa. Ekipa na igrišču in ekipa izven njega.
Ljudje, ki ti toliko dajejo. Pomembna je Alegria, pomembno je to, kar imamo, kar lahko damo in nič ne zahtevamo nazaj.

Koper.

Pomembna je ta ljubezen, ta kemija, ta odnos, spoštovanje.
Ne morem verjet, kako vijolčna ljubezen združuje ljudi in kako se najdemo na najrazličnejših koncih sveta.
V tem blogu ne bom nikogar posebej imenovala.
Hvaležna sem samo.
Da imam možnost delat s tako krasnimi ljudmi, se veselit s tako krasnimi ljudmi, da tekme delim s tako pozitivnimi ljudmi, da verjamem v nov jutri kot nekaj najlepšega in si bom današnji dan naredila pozitiven, vijolčn.
Krvodajalska akcija je ena tistih stvari, ki sem jih lani počela najbolj zagnano.
Se spomnite prijatelji?
Meni je pustila sled…dokaz, o katerem vedno govorim.
Kako ljudje lahko stopimo skupaj in pokažemo kdo smo in kaj smo. Zakaj smo.
Letos bo znova nova in veselim se je bolj kot česarkoli…

hepi holy krejzi pipl.

Trenutki, ko obstaneš…in verjameš, da se vse da. Da lahko premikamo meje mogočega, če stopimo skupaj.
Prejšnji teden sem sodelovala pri Korakih za korakce in Wake upu. Dve popolnoma različni zgodbi, v enem dnevu. A obe tako izjemni, tako srečni, tako uspešni.
Kmalu se vračam v nove dobrodelne projekte, kljub temu, da nimam službe in mam manj kot večina ljudi, ki jamra kako nima.
Projekt ladjic sem začela na fuzbalu, ko sem jih svoji dragi prijateljici iz tribune tiščala v torbo.
Toliko smo naredili vsega zraven nogometa.
Odpirale so se baze, ki zdaj žal ne vem kje so in kaj se z njimi dogaja, a družili smo se, imeli se fajn.
Naredili smo veliko.

Čemps.

Pred dnevi sem dobila msg zahvale za sodelovanje z eno prav posebno ekipo. Sploh ne vedo, kako mi je v čast z njimi delat, ker so vseeno v našem mestu klasa za sebe.
In potem so tu še zmage, robčki in porazi, igralci in vsi v paketu, ki dajejo dodano vrednost.
Za nami je fantazija. Sanje.
Leto, ko rečeš samo vau…

en res zanimiv oglas.

Zato mogoče ni narobe, da včasih spim dalje in si odpočijem od norega sveta.
Verjamem pa, da bo nova sezona spet prekratka.
Ker potem samo pomeni, da smo se imeli lepo.
Lahko nam vsi zavidajo, ampak to je samo dokaz, da smo dobri.
In jaz se v tem trenutku požvižgam na to.
Ker sem srečna.
V sebi in z ljudmi, ko to cenijo.
Hvala, ker ste.
You make me believe in…
Se vidimo.
Rada vas ima.
Mala Mo. :*