Hvala, Dejan!

NAJBOLJŠI NA PLANETU!

Tak veseli kot danes…več ne bomo nikdar…

Tudi za najmlajše…

Predvsem se verjetno v takšni postavi ne srečamo več.

srečke, kupite srečke…

Danes je dan za prvake.
Na majčkah piše 12.

Na enih je pisalo 8.
Danes je dan, ko sem dosti jokala. Cmoki v glu v eno…

triplastna fotka. 😀

To je dan, ko ne govorimo o tekmi z Domžalami, ki se je končala brez golov.

ploščad.

Morda jih omenim samo toliko, da se jim zahvalim. Ker nesebično zmeraj pomagajo in danes so nam znova pripravili špalir. Kot lani v Domžalah.

še zadnjič je tekel…

Kako se mi to zdi krasno in kako sem vesela zaradi tega.

mi vsi smo Dejan!

Tekma je pomena tolikšnega, da povem, da imamo eno piko več kot prej.
In da je vse ostalo nespremenjeno.

špalir

Ob pol enih sva z Rokom parkirala.

začetek.

Neverjetno je bilo to, da sva bila v tistem kaosu srečk tudi midva.
Bogatejša sem za številne majčke, in krasne nagrade.

Dejan, kapetan!

Bilo je res super.

Rože za vrtnico, ups, čisto vijolico!

Koža vidno rdeča od zanimivega popoldneva, ki sem ga preživela z vsemi čudovitimi ljudmi, z vsemi, ki jih imam rada in najraje.

skupinska.

Počasi smo vendarle bili kompletni. Krasno je bilo.
Toliko znanih obrazov na kupu ljubezni je redkost.

za Dejana!

Na tribuni sem s čudovitimi prijatelji vsepovsod. Med polčasom hitim do mojih zlatih iz Kairosa…najboljši hepi holy krejzi pipl ever.

Pozdravljal je svojo publiko.

Tekma mine, kot da se sploh ni začela.

intervju za nacionalko.

Eni spet norijo, slačijo in vse ostalo.
A to je bil že konec.

končnih.

Dejan, naš zlati Dejan je še zadnjič stopil na to našo sveto travo. S kapetanskim trakom je prevzel še rože, ki jih je Goran dobil za 200tko.

zmagovalec Telekomove nagradne igre.

Naš Dejan. Vsi smo bili danes številka osem.

my beloved L.

25. minuta je bila tista, ko so ga menjali. Številka minute pomeni obletnica Viol.
Dejan pristane med Violami, potem hiti še po naši tribuni.

Marko, zmeraj, za zmeraj, naš! Hvala ti!

Neverjetno koliko energije, koliko solz, koliko žalosti.
Naš Dejan, odhaja.

špric sistem.

Nepreklicno odhaja in kar ne neha bolet.

dim sistem.

Tekme je konec. Nekje na južni se najdemo, bolj spredaj kot ponavadi.
Nobene energije, nobenega pravega slavja…vse je samo…pridemo, vzamemo, gremo.

kapetana v akciji.

Igralci dobijo priznanja, deremo se ko budale, bakle gorijo, Marcos dobi pokal, špricanje sledi, fotografiranje…
Malo še zapojemo (več v posnetkih jutri).
Pogledamo še, kako igralci gredo dol po stopnicah, jih pogledamo, naredimo kakšno fotografijo…
Te niso za javnost, zato jih namerno ne objavljam, ker spoštujem zasebnost našega nogometaša.
Naredimo krog okoli, dovolj pozno, da tečem do navijaškega kluba Marcos Tavares in se derem kot podivjanec. Objamem kapetana, naredimo kup fotk (Rok, G. Melo, lepo prosim na mail), se smejemo, mahamo, se smejimo.

Viole v 12. minuti.

Kak je lepo, ko si utrujen in je fajn.
Potem počasi prešaltamo na klopco.
Zaželimo nekaterim igralcem lepe počitnice.
Zadnja dva imamo še posebej radi.
Dejan pride.
Pa spet sem solzna. Mejo pa se igra z robčki. 🙂
Naredimo eno na klopci, naši klopci in na koncu iz ene postane tri.
Mi skupaj eno smo…
Mladi kot smo nocoj…kar ne neham si je pet.
Ko sem še na ploščadi mahala Tanji…
Jaz vas bom tak pogrešala.

Viole ob koncu.

Vašo toplino, vašo ljubezen, vašo nesebičnost.
Dejan, ne znam ti povedat kak te imam rada in kako si mi v teh letih pokazal, da moramo sosedi držat skupaj, kako pomembni smo eden za drugem.
Težko najdem prave besede v zahvalo.
Le dajem obljubo, da si naš in vedno boš naš.

Pomahal je samo nam…

Eti in Jovan ti lahko povesta, da ti samo pridi spet domov. Naš si in tukaj ti odpiramo vrata zmeraj.
Navijačem si dal toliko in tega nam nihče ne more vzet.
V čast nam je in hvala ni dovolj, je pa iz srca.
Ploskali smo ti v slovo, v upanju, da se še kdaj vrneš.
K nam. Za nas.
Saj veš, da smo posebne sorte.

Na južni.

Kjerkoli že boš…če ti ne bo lahko, se obrni na nas. Imaš nas zmeraj…saj si eden od nas.
Konec koncev sem delno tudi jaz malo iz Hrvaške. Zagreb mi je dal nove oči.
In da jih imam, se moram zahvalit njemu, ki nam je dal zadnji roko.
Aleš, čudovite počitnice, imej se nepozabno lepo in upam, želim si in verjamem, da se vidimo v novi sezoni. Spočiti in ponoreli do konca.
Moja zlata ekipa se je tako poslovila.
Za letos.
Pogrešala vas bom in zdaj je čas, da si malo odpočijemo.
Ne samo od norega wake up vikenda (hvala vsem, ki ste včeraj kupili najbolj imenitne majčke kar jih je), ampak od krasne sezone…
Kot zmeraj, tudi tokrat, jutri naredim kratko analizo in objavim še posnetke iz slavja, petja…
Krasen dan je za nami.

čakal me bo…

Hvala in lahko noč moje vijol’čno mesto!
Najboljši na planetu.
Rada vas ima.
Mala Mo. :*