Na pune!

Ko se vozim iz tekme domov, imam načeloma v glavi vedno kup naslovov bloga, ideje pa se rojevajo že pred tekmo, kak dan prej in ves čas dokler ne stopim skozi vrata in začnem tipkat.

končnih.

Ta naslov je namenjen mojima zlatima Roku in Aracely. Z mislimi ta trenutek pri vama…in komaj čakam svojega novega prijatelja. Miss you, love you. :*

Mejo med iskanjem toplih cot.

Zadnje dni, ko imam viška časa, brišem arhiv, berem ogromno in predvsem razmišljam o tem kako bi živela boljše, kako bi odpustila nesrečnežem in tistim, ki mi želijo slabo, ker sebe preprosto ne marajo.

Gorica s pridihom Italije…

Odpustila sem vsem, ki ne vedo kaj delajo. Ki ne razumejo, ki so nesrečni, ki trpijo v svoji bedi in si na svoj oder postavljajo druge, da ne bi rabili razmišljat o sebi. Kažejo s prsti, grozijo, žalijo, a v sebi bijejo bitke, ki jih v največjih sanjah ne bi povedali na glas.

prišli smo malo

Žal mi je, da je ta teden prinesel največjo spremembo v mojem življenju. A sem hkrati vesela. Da sem prišla do novega spoznanja, do novega življenja, do nove volje, do ljubezni do sebe.

200 plus. ČESTITKE!

Koliko ljudi sploh ne ve kaj je to…
Eni mislijo, da če bodo imeli denar, da bodo srečni, drugi minimalno kilogramov, spet tretji, ko jih bo nekdo poslušal.

prvi.

Meni je uspelo. Ne rabim nič od naštetega.
Imam rada sebe, spoštujem se, in cenim ljudi, ki me cenijo.

Goričani.

Vsem, ki ste sobotni večer in še del dneva preživeli z menoj, najboljši ste.
Hvala vsem tistim, ki mi ne obračate hrbta in jočete z menoj.
Hvala Leticia, ker si prišla v moje življenje.

igralec tekme.

In hvala Lidija, tudi tokrat imam fotografijo številke 20, kot že na tekmi z Gorenjci, samo zate.
Kaj, še posnetek tokrat.
Gorica je prišla v goste, tudi nekaj njihovih simpatičnih navijačev.

Da o igralcih tokrat ne govorimo.
Tako simpatične ekipe pa že dolgo ni bilo v Ljudskem vrtu.
Lidija se je zdaj smeje, ker samo ona in njena sestra vesta kdo

ko vas bo pijanec skoraj ubil, boste razumeli…

je tisti igralec, ki mi je celo tekmo hodil po mislih…
Pomlad je v vasi in prav je da smo se razživeli.
Pred tekmo nam je uspelo se najt, objet, počvekat, podebatirat.

Lidija, vedno boljše…

Jagode so šle pred koncem prvega polčasa, ob polčasu pa moj zlati Edvin ni pozabil na mene in mi zrihtal dobro papico in sok.
Tekma polna presenečenj, dinamike, odprte igre, simpatičnega in lepega in predvsem prijateljskega.
Tekma, ko sem se do solz nasmejala, imela krasno.

pozdrav Violam

Analize so potekale in ura je minila.
Na koncu sem si odpočila od nič kaj dramatičnega konca.
A priznati je treba, da bo finale pokala zanimivo.
Hvala vsem, ki ste me srečali, me objeli, mi povedali kaj lepega.
Tudi tistim, ki ste mi danes pokazali obraz, ki me je razočaral.

malo gresta zadaj. pa nista zadnja.

Lepa tekma, ko sem uživala vsako sekundo, ter pozabila na vse težave, ki so me pestile ves popoldan.
Po tekmi smo tri najboljše južnjake spravile kar preko vzhoda…in gremo počakat šampione. Pa smo ploskale, se objemale, fotografirale in smejale.

konec

Nina je pokazala, da je tekma tudi izobraževalne narave, kar mi je izredno se vtisnilo v srce.
Marcos in dvojčici pa sta mi dali kar varstvo.Bambolina je tako skoraj pozabila it domov. 🙂
Smo se nasmejali vsem skupaj.
Ko je prišel kapetan, je bilo druženje spet za dušo in srce…nepozabno.

najlepša. 🙂

Na klopci, kjer imamo spodaj že gretje, smo počakale še par nogometašev, pohvalile sodnike v oblekah, gospod Ban pa tudi zmaguje vedno znova s svojimi nepozabnimi izjavami.
Ko je odšel še zadnji, ki je tak vedno zadnji, smo šle še na burger.
In zato je že nedelja, ko se piše ta blog.

o žabici in tujcu

Posnetek se nalaga, jaz pa se z Mejotom igram in vmes pišem te vrstice.
Lidija je rekla, da goli prinašajo burgerje…zato hvala Goranu za oba gola, za to nepozabno zmago, kjer še zmeraj velja pravilo bivšega.
Krasen večer s prijatelji, ki ga ne bom pozabila.

ti si varuška. 🙂

Za iskrenost, za ljubezen.
Lepo je bit z vami, lepo je z vami delit življenje in ljubezen.
Ste sinonim za iskrenost in poštenost.
Za vse nasvete in čudovito samozavest hvala. Pomagali ste mi z dejanji in ne pozabim vam tega.
Lahko bi izbrala katerokoli pot, ponosna sem na to.
Rok bi rekel točno to, kar piše v naslovu…

oče, prijatelj, kapetan, naš!

Zato je ta blog, kot sem povedala, za moja zlata zakonca in njunega sina, ki prihaja.
Kjerkoli že ste in berete te vrstice.
Imejte se radi, namenite komu lepe besede, ker če jih ne znate, si najdite koga, ki vam ji bo dal, da jih boste tudi sami zmožni.
Življenje je tako lepo…
Bu lahko bilo drugače, pa je tako čisto prav…
Če znate brat med vrsticami, veste da ima ta blog prav poseben namen.
In ne enega.

trening. 🙂

Bojevniki hvala in čestitke Alešu za 200 plus.
Mitja se je izkazal s plemenito gesto.
Naši nogometaši pa so dokaz, da so vedno pripravljeni se fotografirat z navijači in to je nam največja nagrada.
Za to boste za nas zmeraj večji od življenja.
Rada vas ima.
Mala Mo. :*