Select Page

Začel se je vedno čudni december in ob sedmih izvem da je umrl slavni med osmimi kužki…Paul.
Medtem ko je svet, no večina žensk, jokal za tem mladim gospodom s prekrasnimi očmi, se nas je par starih znancev in še kdo, spravili v krasen dan, v dom prvakov, pozdravit šampione.

Jaz v akciji. 🙂 foto: Rok Jeler

Pred tekmo smo govorili o predaji pokala in meni se vse zdi samo po sebi umevno, da bo tudi tokrat naš.
Drugi smo na lestvici. Po tej današnji tekmi. S tekmo manj.

pa tako lep sončen dan…nananana…

In to po tekmi, ko sem imela par ur časa, da strnem misli in vam povem kaj o njej.
Medtem ko so se fantje bolj kot ne uspešno borili, sem jaz naredila cel kup ladjic za mojo naljubšo srednjo šolo in v pomoč mojemu najljubšemu razredniku na svetu…

Ladjice za SEŠ

So bile reklame na sedežih, jaz pa sem hotela izkoristit ta čas, da naredim nekaj pametnega.
Uršina hčera bo tista, ki jih bo ponosno predala. 🙂

naših enajst…

Predala pa se danes ni moja najljubša ekipa.
Bila je krasna tekma. Nekaj malega navijanja, nekaj spet tistih z grdim zelenim bobnom…
Zavrč doma.

kapetana, nacionalka in sodniki.

Sedem nula, sem rekla pred tekmo…
Bilo je pa vendarle sedem golov…
Čakate, da bom pljuvala kot zmešana po tej ekipi…
Ne bom.

mojstrsko…

V petek ob dvanajstih so prišli iz zahtevnega gostovanja.
Nasprotnik je bil spočit.
Sodnik pa vidno potreben. Potreben okolustičnega pregleda.
Kaj se je danes dogajalo v sodniški farsi, je žalost za slovenski nogomet.
Da so fantje padali kot hruške, je zadnje čase pogost pojav ekip, ki ne vedo kako bi premagale prvake.
Pa dajmo tak.

Ni si zaslužo…

Gospa desno od mene od zadaj je ob svojih Zavrčanih očitno doživljala vse to, kar zraven svojega spremljevalca ne in človek se je vprašal, če bi eni kdaj pomislili na zdravniško pomoč. Domov je šla z dresom Mihca, našega. Kokola. Takšnega veselja človek ne vidi vsak dan. Se zamisliš, vsaj jaz sem se.
Ko smo po žalostnem začetku vrnili udarec z golom osebe, ki vem, da mi bo uresničil eno veliko željo, sem bila prepričana, da jih bomo nabili ko kante.

kako veselje…

Gol Mitje (res si raztural danes, kot sem ti zaželela zjutraj) in Nusmirja je prinesel miren počitek med polčasoma.
Drugi polčas…ni bilo slabo. Čeprav smo dalj časa igrali z igralcem manj. Ni bilo lahko.
Damjan si drugega rumenega tudi ni zaslužil…

Matic na tleh…

Zavrčan pa nad Maticem gladko…
Kljub vsemu se je končalo, da smo dobili tri in končali na 3:4.
Zadnji naš gol je zadnjo sekundo zabil naš kapetan. Kdo pa drug…
Žal mi je za te zgubljene točke, žal za poraz, ki si ga nismo zaslužili.
Fantje so bili carji…

Viole

A žal ta ekipa še vedno nujno rabi eno samo spremembo. Samo eno.
Je obramba tista, ki je poveljuje vratarju ali vratar poveljuje obrambi?
Kdo nosi krivdo da je preveč prejetih in premalo danih golov?
In kdo je tisti, ki odloča, da se na igrišču pojavljajo igralci, ki si, žal, tega dresa ne zaslužijo in kdo, da eni grejejo klop, ki si je nikoli niso zaslužili?

konec.

Žalostna sem in vedno bolj jezna…
Krof me je v službi malo potolažil, kaki fajn substit, pa vendar ne dovolj, da bi sprejela to dejstvo.
Rada imam to ekipo, vedno jo bom imela rada.
V življenju smo toliko lepega doživeli skupaj in tega nikoli ne bom pozabila.
Pred seboj sem imela dva fanta, ki sta navijala na obojne…
Sta bila tak hecna, ker sta se izkazala za prav prijetna navijača, ki jima ni bilo vseeno.
In njima sem rekla, da niso vse zmage, da niso vse goli, da so tu prijateljstva, ljubezen, da je tukaj način življenja…

glave gor!

To imamo radi, sem se bomo zmeraj vračali…
In tukaj smo doma.
Ne glede na ta poraz, rada vas imam dečki zlati…
Jaz odpuščam…
Naj vam še kdo drug…
Življenje je lepo…
In ne “neki” Zavrč….
Poniževanje nasprotnikov še ni nikomur pomagalo…
V sredo se dobimo na pokalu…
Bo kaj bo…polfinale zagotovo.
Cmoka.
Nasmejte se kdaj ljudem. Nič ne bo narobe.
Svet je lep.
Rada vas ima.
Mojchi.
:*