Kamorkoli se obrnem in kakorkoli obrnem, sem čisto ful nič preveč vijol’čna in ta moja kri je nekaj najboljšega kar nosim s seboj. Neverjetno sem ponosna na svojo navijaško srce in ko se moram odločit za kapo ali oblačilo tudi za Ljubljano, me nikoli ni sram ali strah obleči vijol’čno. Čeprav sem na tribuni edina v najlepši kapi in topli vrečki, ki ima vse kar potrebuješ, da te ne zebe na prvi pomladanski tekmi sezone.
Derbi. Prijazni gostitelji in olepšan stol in tekma se lahko začne. Piha ne. Srce je živčno. Želodec ne sodeluje. Ime je napisano. Tu si, si mislim. Res si tu, MalaMo. Po vseh teh letih sem še zmeraj hvaležna za vsak pozitiven odgovor, za negativnost in zdravje. Po vseh teh letih sem hvaležna za vsako varno minuto vožnje, za vse klepete, kavice in vse zgodbe, ki se zgodijo na poti in vse zgodbe, ki se napišejo na tekmah. Čeprav na koncu sedimo vsak na svoji strani. In čeprav vsak na svoji strani pišemo svoje spomine in gledamo vsi skozi svoje oči. Eno zgodbo. Eno misel. Eno tekmo. Za tisto zmago. Za tisti poraz. Za tisti pogled. Za tisto roko. Za tisti udarec. Za tisto nogo. Za tisto bolečino. Za tisto krivico. Za tisti pogled. Za tisti trenutek. Ko se čaka. A ne izgine.
Ne, ne velja.
Velja. Enajstmetrovka.
Kaj se delate norca in ne grem se več tega.
Glava je kot megafon, ki ne sme kričati. Srce bi eksplodiralo. Po takšni igri. Po takšni zagnanosti. Želji. Energiji. Strelih. Premoči.
Ko jih ne ustavijo vse žaljivke. Bakle. Ko jih ne ustavijo vse besede, ki jih ne bi želela nikoli napisat v tako prelep vijol’čni blog. Ko igrajo, kot da jim niso vzeli navijačev. Kot da jim niso vzeli moči, da so enaki. In to v belo vijol’čni kombinaciji. Na Gregorjev rojstni dan. Kot da bi vsa krila odletela. Kot da bi za trenutek ustavil svet.
Samo šalijo se. Vse skupaj je samo prvo aprilska. Gremo naprej. Pa ni bila. Ne razveljavljen gol. Ne tista roka. Al karkoli so že piskali. So našli. Seveda so našli.
Po vsem razmišljanju noči in res dolgega jutra sem ugotovila samo to. Najprej premagaš nasprotnika. V vseh elementih igre. Če ne daš vsaj 2 ali 3, te čaka hujša borba. Stojiš pred mlini na veter. In včeraj so zmagali.
Pošteno in ponižno bom prenesla ta poraz. Ponosna sem na to ekipo, na te fante. Res, občudujem jih in še enkrat bi se lotila projekta derbi. Še enkrat bi želela bit tam. Se pokrit s koco in spremljat te zlate fante. Zaploskat ta lepšemu in srčnejšemu od istih priimkov na tekmi. Še enkrat bi verjela. Še enkrat bi upala.
Za zmeraj bom verjela.
Stolkli ste nas. Pa seveda ste nas. Predvsem pred kavči in telefoni, ki so bolj pametni od številnih pred temi telefoni. Na trenutke sem se tak smejala kaj ljudje lahko ven spravijo in jih niti sram ni. Ampak ja. Vsak da to kar ima.
Nekega dne bo razumela razlog vsega tega včeraj. Enkrat bom. Rabim čas. Tudi za ta blog sem rabila čas. Včeraj mi je telo reklo, da naj počakam.
Danes razum. Skozi leta sem se naučila, da rabim predvsem čas.
Dihaj Mo, samo dihaj.
Pol pa se skoraj na lastni slini zadušim. Kaj ti bodo korenine in malo kamenje. Če se zgubiš v lastnih mislih in trenutkih.
Ko si rečeš…pubeci, dobro je to bilo. Mater je bilo to dobro. S tako igro boste tolkli. Prepričana sem, da boste tolkli. Samo malo še. Neustrašni ste. In verjamemo v vas. Včeraj bi nas lahko bilo tam gladko 2000, če bi nam dovolili. Namesto tega bo kazen enosmerna.
Prepričana sem, da več kot 10 krat nižja od pričakovane. Ker mene pač se lahko spravlja nekam, njih pa pač ne. Ampak zmeraj sem se trudila to razumet. Jaz, ki nimam pojma.
Ko bi nekateri sebe pogledali v ogledalo…bi jim v ogledalu pel glas slovenskega šarmantnega glasu…nimate pojma. Vidite sebe? Eh, to pa ne…
Tote koščke bom spravila skup. Hitro se lomim pa tota čustva pa nisem imuna.
Čeprav sem si v dveh letih porihtala imunski sistem. Pa ne ustavijo me ravno neke bolečine, da bi kam šla. Trmasto bitje kot sem. Vztrajno in zahtevno.
Najboljši klub na svetu imam. Ne dam ga. Tučite koliko hočete. Dajte si duška.
Zmagala bom. Zmagali bomo. Zmagali bodo. Ker verjamem v dobroto. Ker verjamem v poštenost. Ker verjamem v ponižnost in hvaležnost. Predvsem pa vidim. In spremljam. Občudujem. Včasih pogledam tako kot sama želim.
Naučila sem se spoštovati spoštovane. Naučila sem se, da te šal ne naredi navijača. Kot te cerkev ne naredi vernika. Naučila sem se v življenju, da je moja pot samo moja pot. In da bom za vsako odločitev jaz tista, ki bom morala dvignit glavo in rečt, da za njo stojim.
Čez teden dni bo nova šansa. Vsak velik šampion doživlja vzpone in padce, krivice in kletvice.
Ta maraton je dolg. Kot so moja dolga jutra. A če jih vzameš s pravo mero želje, moči in energije, so lahko v resnici le kot nekaj korakov do končnega cilja.
Hvala, ker ste me naredili ponosno včeraj. In hvala, ker ste želeli. Predvsem pa hvala, ker imate pošten in iskren obraz. Vijol’čna srca in izjemno željo.
Neizmerno sem srečna, da spadam v vijol’čno familijo. Čez nekaj mesecev bomo spet pokazali kako rešiti z vijol’čno krvjo številna življenja vseh državljanov te države. Do datuma je še pot, a cilj je jasen. Bomo to, kar želimo da bi drugi bili. In morda nekega dne bodo.
Rada vas ima.
S pikicami in vejicami.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić