Cmok v grlu. Stopam po zasneženi potki. Takoj ga vidim in previdno stopim. Nekdo se je že spomnil in v mislih obuja spomine.Potem stojim tam tudi sama. Solza zastane nekje na poti…v roki držim vijolčno svečko in se sprašujem še vedno…zakaj.
Pred letom dni smo izgubili dragega človeka iz tribune. In danes bi imel 37. rojstni dan.
Gledam v vijolčne svečke pred seboj in kup vrtnic…
Ustavim se na spominih in slišim njegov glas…
Kako lahko človeka poznaš tako kratek čas in ti ostane v spominu za zmeraj…
Odidem in še vedno ne morem verjeti…da se je to zgodilo…in zakaj se je sploh moralo zgoditi…obstoji v zraku…
Vem, da nas pridno opazuje, gleda, šteje napake nogometašev in se veseli zmag z nami…
Ker nogomet ni samo igra. Je sklepanje prijateljstev, iskanje odgovorov, je nasmeh, je prisrčen pogovor, kakšna interna stava za kakšno pivo, je odraz ljubezni do edinega kluba na svetu.
Nogomet nam je toliko dal, vzel tudi kakšen živček…
Ko se mi kdaj zdi, da bi vse nekam poslala in začela živet drugače…se zavedam, da ne morem…
Tu nekje, sredi centra mesta, na teh sedežih različnih barv, sem pustila svoje srce…in tukaj bo ostalo.
Zaradi tistih, ki so bili, so…in še pridejo…
Danes je žalosten dan…sonček izza oblakov pozdravlja vijolčne prijatelje…
Samo, nikoli te ne bomo pozabili…vedno boš nekje z nami in v čast nam je, da smo te lahko spoznali…
Zagotovo je na nebu vijolčna zvezdica, ki pazi na nas…v to verjamem…
Dokler smo živi…ti nikoli ne boš sam…NIKOLI.
Prijatelji ostajamo…v zmagah in porazih, jezi in smehu, dežju in snegu.
Skupaj bomo še prepotovali toliko krajev…in v mislih bomo vedno imeli vse tiste, ki so to kdaj delili z nami…Vsak človek je poseben…biti del nas pa…dobrodošli med nami…da vam pokažemo…da so naša srca polna ljubezni…
Za vse ljudi tega sveta…
Rada vas ima…
Mo. :*
Foto: Dejan Laketić