Otroci burje…

Nedelja popoldan in padla je ideja…gremo v Koper v sredo. Ines je bila za, a kako bova v sredo, za ob 20h, napolnili avto? Obupali sva, še preden sva se spravili v akcijo, vseeno dali objavo in čakali…

In medtem ko sem čvekala na južni, je mimo prišel Matej…

Beseda je dala besedo…in tako naju je v sredo malo pred 16h Matej, skupaj še z Mojco odpeljal v Koper.

Dva novinarja in dve zvesti navijačici na poti…

Spoznali so nas vsi…praktično so vse registrske tablice spoznale, kako se peljemo, zmagovalka pa je bila goričanka, ki je s telefonom v roki počasi, a vztrajno, vozila po prehitevalnem pasu…

Na Ravbi bi nas lahko skorajda odneslo, a smo nekaj čez 18h prispeli, sestradani, v Koper.

Kebab, čeprav pekoč, je bil dober. Pa dobro, če si lačen, ti je dejansko vseeno.

Novinarja sta šla opravljat svoje delo, midve pa greva pogledat morje.

Tako sva se sprehajali po obali, odkrivali vse možno…kar nisva znali vstran.

Ozi, prijazen kuža, je bil najin prvi znanec…

Ko sva našli aparat, v katerega daš euro in pet centov in dobil unikaten spominek, sva pridno iskali drobiž…pa še delat sva mogli. 🙂

Do solz nasmejani sva na koncu obsedeli ob obali in kar se nama ni mudilo na tekmi. Iskreno sem se nasmejala tudi zanimivemu imenu slaščičarne…

Pa tudi za Mateja sem našla njegovo pizzerijo.

In ko se sprašujete, če ste preveč z avtomobilom…Primorci imajo tudi za to rešitev…

Kazalec je hitel in šli sva pred vhod za viole…

Pokličeš pet ljudi, ko ti peti pove, da pač ne bo vstopnic. Varnostnik na vhodu kliče šefe in ne verjame se, ampak res sva prišli noter.

Zanimivo ugotovim, da če hočem v koš vrečt papirnate brisače…me tam čaka…gasilni aparat.

Še preden se je tekma začela, na kateri nas je bilo več od pričakovanega, ter ko so naši fantje pridno hiteli proti sredini, je eden od naših navijačev počasi, a varno odšel preko ograje proti koprskim navijačem…še preden so to opazili njegovi prijatelji, je že počasi, ker hitro res ni šlo, že odhajal proti gostom. Pustimo komedijo, ki je nastala in kako so ga lovili.

Seveda so bili naši navijači polni maščevanja…na koncu pa smo se do solz nasmejali…

Navijali smo, tudi sama sem se drla to, kar se mi je zdelo čisto fajn…

Pri 1:3 sem Ines razlagala, da to ne more bit res…

Kljub vsemu, je bilo to krasen večer, ki se je končal z goli Gorana, Aleša Mejača in Marcosa…in prinesel zmago 2:3.

Vse kar se ne bi smelo zgoditi, je bilo pozabljeno…

Nepozabni so tudi koprski baloni, ki so celo prekinii tekmo…

Hasič nas je že navajen, komentatorja še vedno muči naglaševanje, domači navijači pa so svoje poglavje.

Na koncu smo pozdravili šampione in bilo je končno konec tekme iz katere smo se vrnili kot zmagovalci.

Obvezno je treba omenit še Milecovo mojstrovino, ki je ne zmore vsak.

Med polčasom, ko je zabijal proti golu, me je naprej lepo pozdravil, potem pa, nič namernega sluteč, žogo zabil direkt v naju. Posledica je zatečen prst od Ines, ko naju je ubranila pred močnim strelom našega nogometaša. Martin se je seveda opravičil, pa tudi zamerili mu nisva. Le tortico nama je dolžen.

Ko sva po tekmi šli pogledat še fontano, ki je nekaj najlepšega v Kopru, sva počakali še na tiskovno.

Čeprav takšne reklame, kot je je videla Ines, ne doživete vsak dan. Preberite dobro.

Kolesa so šele unikatna.

Med čakanjem na najina novinarja, sva poklepetali s prijatelji, s katerimi pridno sodelujemo vsak dan (Miha, bo to kar sem ti obljubila! :)), potem pa smo šli počasi proti avtu. Pozdravila sem še naše fante in odšla do Martina, da mu omenim tortico. Medtem so se pridružili še nekateri drugi in bilo je pa res prijetno druženje.

Vseeno pa je bil vmes nekdo, ki si je privoščil kiks in ga imensko ne bom imenovala. Ker sem pa prepričana, da to bere, mu sporočam samo to…da od igralcev, ki jih imam najraje in sem navijačica v pravem pomenu besede, pričakujem samo dve stvari: da navijače spoštujejo in da na igrišču dajejo čisto vse od sebe. Čisto nič drugega!

Zato dragi igralec…vseeno mi je, koliko zaslužiš, kdo so tvoji prijatelji, kaj počneš v prostem času…ko stopim do tebe ali pa tvojih soigralcev, pričakujem takšen (spoštljiv!) odnos, kot ga imajo oni. 

Če tega ne zmoreš, se spomni, da če nas ne bo, tudi tebe ne bo…

In za konec smo se do solz spet nasmejali na poti domov.

Mojca M. je spucala še del avta. A to ostaja v spominih…za fotke je bilo že malo preveč vsega…

Hvala vijolčni za prekrasen večer in hvala meni res draga prijateljica Ines, ker si z mano delila to krasno avanturo. 

Se vidimo v nedeljo.

Rada vas ima, ampak vse, vaša Mo. 🙂