Danes je eden tistih dni, ki jih pričakujem čez leta…dolga leta…
…vendar se je nepričakovano zgodil danes…
Pred dnevi me je šokirala in peljala v solze novica, da se je poslovil vijolčni prijatelj z moje tribune.
Poznala sem ga kratek čas, a dovolj, da mi je prirasel k srcu. Vedno sem bila vesela njegove družbe, vedno je bil tako prijazen, topel, dober. Rada sem z njim debatirala o igralcih, ki sva jih občudovala in tistih, ki nama niso bili pri srcu.
Sedel je eno vrsto za menoj in zdelo se mi je, da ko je z nami, da je tribuna varna. Tudi ko se je začel splošen pretep na tribuni, je ukrepal prvi. Bil je pravi prijatelj. Ne bom mu pozabila tiste tekme z Dudelangom, ko so se znova zgodila nestrinjanja na tribuni. Večno mu bom hvaležna…
Nazadnje sva govorila v nedeljo. Po tekmi sva šla skupaj po “štengah.” Njegovih zadnjih besed ne bom nikoli pozabila…žal mi je le, da so bile zadnje.
Hvala Samo, da sem te imela moč spoznati. Hvala, ker si bil del našega sveta.
Hudo mi je, ker smo se tako hitro poslovili, a upam, da si zdaj na varnem, med angelčki, ki nas čuvajo in da ti je tam tako, kot si želiš.
Kjerkoli že si…pazi nase in ne pozabi prit spet na svojo tribuno, kjer te čakamo…da skupaj zapojemo…vijolčno pesem…
Srečno, vijolčna zvezdica…. :'(
Foto: Dejan Laketić