Vsaka tekma je neko posebno doživetje.
Včerajšnjo si bom zapomnila po mojih treh vijolčnih navijačicah, ki so mi delale družbo.
Zmenile smo se tako hitro, kot smo se pripeljale na tekmo v Stožice.
Markota smo tako zaposlile v kleti Stožic.
|
Biserka, Barbara in Katarina. |
Gostovanje je bilo krasno in nepozabno.
Še vedno velja neko nepisano pravilo, da ženske nismo na fuzbal. A kot dostikrat, bom tudi rekla, da boljše, da moški ne vedo za vse čem se skrivamo prav me in je povezano z nogometom.
Vedno sem hvaležna, če na gostovanje pelje kdo drug. To vlogo je tokrat prevzela Biserka. Hvaležna sem ji, da mi ni bilo treba za volan in zahvaljujem se ji za varno pot.
Tako naju je ujela Barbara na jugu stadiona.
|
naša Šoferka. |
Tudi naša Barbara je sanjala o tem, da vidi stadion od blizu. Medtem ko je Kata izgubljala glas v prvih vrstah, je na sprožilec kliknila Biserka. Babe pač ne moremo nikamor brez fotoaparata.
|
Barbara. |
Žal nikjer ni krofov, ki smo jih odnesle iz Trojan. Sem pa po res dolgem času po gostovanju prišla do enega velikega Trojanskega.
Ker smo se res imele lepo, upam, da to še kdaj ponovimo. Kata bo do takrat že glas nazaj imela…dokaz, kako se navija iz srca. 🙂
Sicer pa smo me dokaz, da smo lahko tudi navijači čist fejst pa fajn. Sicer pa nam nikoli ni bilo mar kaj si mislijo drugi. Brez skromnosti lahko rečemo, da smo prave navijačice. Koper nas že kliče…le prej je treba celjskim “sirotam” pokazat kako se igra…
Se vidimo. 🙂