Res ne bi bilo treba, hvala. Ampak če kaj, sem navajena.
Malih vejic, preko katerih redno stopam in razmišljam, če sem akrobat. Mokrih korenin, ki me spomnijo, da sem bila v prejšnjem življenju letalec in meglic, ki mi kažejo pot proti Luni.
Če je kaj simbolike v življenju, potem je moje življenje vse prej kot satira, prej komedija ali realna zgodba o tem, kako lahko samo gledaš kako življenje dela svoje korake in se izgovarjaš na življenje, ko pa za tem stoji nekaj akterjev, ki so, ironično prišli direkt iz megle.
Verjemite mi, če kaj, obožujem stare ceste. Ful fejst jih imam rada, kar dokazuje dejstvo, da sem peljala po stari cesti že iz Solkana, kot tudi Strunjana. Direkt do centra mesta nekoč. Ampak. Obstaja spet ta ampak. Ne, ampak ne, ko gremo na gostovanje ali še huje, z gostovanja.
Pripravljena sem bila. Ker na srečo je bilo prej javljeno in Google pač ve koliko traja pot. Ampak. Že kdo ve kateri ampak me spomni, da je it dol z avtoceste kot da čakam na to, da vtipkam banane pri sadju ali pa na blagajni nekomu ne prime kartica. In kot to zguraš in se voziš skozi naselja, ki si res lepa, se najde bedak, ki se odloči, da bo po sredini prehiteval celo kolono, ker nihče ne zavija na kontra straneh in si to lahko privošči. Nekaj sekund nas je ločilo, da tekme sploh videli ne bi. In ne to, zaprejo se ceste, na staro pa nobene kontrole prometa. Zakaj? Če pa vsi tak lepo vozimo. Zaradi izjeme skoraj ne bi več.
Prijazne Domžale nas pozdravijo v soju reflektorjev, kaj piše na zaslonu tekme pa vidim šele po tekmi sami. Vreme je bundi in vijol’čnim ugicam primerno in pred tekmo se nas teh enih par spravi fkup za resne in neresne debate o štengah in kasneje še pesmih, ki so hudo podobne resnici od nekod drugod.
Ko je že zgledalo, da bo Isaac-ov gol iz prvega polčasa odločil tekmo, in smo mislili, da bomo trepetali le še šest minut, se je vse skupaj pravzaprav začelo.
Ko sem slišala vzklike domačih je bilo jasno, da bo slej ko prej nekdo poklical in protokol je sledil. VAR, penal, izenačenje, vsi naši v luftu (in mi z njimi), podaljšek, kjer je šest minut izpuhtelo v sosednjo Kamniško Bistrico.
Kaj človek vse ne doživi, če je živ (stavek, ki je res sam sebi namen), sploh pa v živo, je res vredno vseh možnih občutkov šok terapije.
Skozi leta sem se vedno držala vstran od tega, ampak ko sem kasneje na tiskovni poslušala g. Dudića, sem ugotovila, da ne, da mi vse na obrazu piše, ampak moje reakcije so bile točno takšne, kot se od vijol’čnega srca pričakuje.
Stala sem tam in razmišljala o človeku, ki je tako čustven kot jaz. Pa je tukaj šele en mesec in razume to kar čutim.
Bolelo ga je, pa dvomim, da zaradi rdečega kartona, ki ga je prejel. Ker če se nekdo s teboj ne strinja, ga odstraniš. Gladko, ker ti imaš prav, on pa se pizdi nad tabo. Verjetno ne zato, ker se s tabo strinja, ali? Pride pa ponori, ker sta isto videla.
Včerajšnja tekma in vse te besede so me spomnile, kasneje tudi prebrani komentarji, da v življenju velikokrat stojim kot opazovalec in se sprašujem o tem vzporednem svetu. Če kaj, sem pa pošten pa iskren človek. Ne šparam se in kričim vedno, tudi ko to ni potrebno. Sem zelo nepotrpežljiv človek in včasih se sprašujem kak dolgo lahko človek zdrži neke stvari. Ker pač nekje ti pokne film. Je kak je.
Včerajšnjo tekmo sem sprejela zelo mirna. Ko sem sedla, sem rekla, da sem preveč mirna in to ni dobro. Tudi zjutraj sem se počutila malo utrujeno, ampak v meni je bilo nekaj, kar veni ni bilo.
No, pol pa to.
Razumem, da bi dali pet golov, pa se o tem sploh ne bi pogovarjali. Čeprav mi, mi bi se. Samo po petih golih se ta penal ne bi sodil, ker ne bi o ničemer odločal in nikomur ne bi bilo mar. Če bi igra ostala odprta, bi poslušali kak smo želeli prejeti gol. Ker smo se zaprli, spet ni bilo ok, ker kdo se pa brani proti Radomljam. Dobila sem občutek da so Radomlje neki tretje razredni klub. Pa dajte no. Pa fajtajo ko nori. Ne se hecat. Od prve do zadnje minute hočejo vsaki ekipi pokazat kje ji je mesto. In predvsem kje je mesto njim. Pa normalno da si ti mladi fantje želijo izven okvirjev. Ambicije in želje so vidne na vsakem koraku.
Ko berem kdaj kak komentar se sprašujem koliko ljudi je kdaj videlo kakšno tekmo, če vedo kako zgledajo policijski konji in kako je videti domžalska tribuna s polovičnim (ali malo več kot polovičnim) dovoljenjem. In kako smo v tem norem svetu prišli tak daleč, da tega nihče ne briše in blokira.
Tak imamo. Tak se je zgodilo. V naslednjih dneh bodo povedali, da je vse bilo prav in če kaj, pa res nič narobe in karavana gre dalje. Pa normalno.
Skozi leta se naučiš, da tišina nič ne spremeni, da včasih pa moraš kaj povedat na glas, večkrat. Več let zapored. In ne odnehat. Težava je, če si v tem (skoraj) sam, ker je ostalim gladko ravno za vse in predvsem ne bodo pogledali na sosednjo travo, da ja še ne bi njih kaj trofilo.
Moja zvestoba se ne bo spremenila in moja ljubezen bo ostala. Hudič so ta čustva pa srčnost pa vse skup. Ni lahko to imet v sebi in se borit za to zakaj si vzgojen. Ampak ko vidiš drugi obraz, si želiš, da nikoli ne bi verjel, da je prvi čisto fajn.
Vsaj domov smo videli trojanske predore. Pa malo prej smo domov prišli. Pa vsaj na avtocesti je policija tu pa tam koga ustavila. Tolažba take ali drugačne vrste.
Zdaj pa je tak že pol nedelje konec in sonce sije tudi za nas.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Prinesi nam srečo, hladni veter.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić