Ker se teden ne pozna po sredi in ker za sredo pride sobota, je sobota krasen dan za fuzbal, čeprav je praznik, pa čeprav vsi lečejo po britofih (sploh tisti, ki celo leto ne vedo za ta kraj) in predvsem za to, ker špilata drugi pa tretji na lestvici.
Navajeni smo malo gledalcev, zato za nas ni bilo ravno neko presenečenje, ko sem na tribuni naštela nekaj več kot 100 ljudi malo pred tekmo. Pa vendar. Pridejo tisti, ki želijo in ostajamo tisti, ki nam nikoli ni bilo vseeno in imamo to radi.
Če kaj, sem res uživala v srečanju, ki je za nami. Pač radi imamo Bravo in verjamem, da ima tudi Bravo rad nas. Pri tem je treba pohvaliti gospoda napovedovalca, ki je res s takim spoštovanjem govoril o svojih in naših, kako je pozdravil Marka in kako nam je zaželel varno pot domov. Res, globok poklon in hvala lepa za tako prijazne besede.
Tekme, kjer je veliko tveganj, igranja, preigravanja, akcij in kjer je fuzbal preprosto takšen kot mora bit.
Za vsakega nevtralnega navijača je bila to tekma vredna vsake minute. V eno se je nekaj dogajalo. Moč igralca, sporne stvari in kar je najbolj pomembno… goli. Ko ti ni bilo tak ne jasno nič. Ne glede na to kako si si v glavi prevrtel film.
Benjamin je imel svoj dan, David je dodal svojega prvega.
A ne pozabimo. Domačini so vodili in domačini so nas na trnih puščali do zadnjih sekund. Tako kot prejšnjič.
Samo tokrat smo srečo vendarle imeli.
A ne bi rekla, da je bila sreča glavni faktor včerajšnje tekme. Predvsem garanje, medsebojno spoštovanje, neverjetne podaje in zaupanje.
Poznala se je zmozganost srede, a se niso predajali in so pazili na vsak trenutek, ki jim je onemogočal drugačno sliko.
Bila je tekma, ko smo se včasih prijeli za glavo.
Ko smo včasih razmišljali o tem kako je lahko prišlo do nečesa takega.
In še ena tekma, ko eni res niso dorasli svoji vlogi.
Pa verjetno ni pametno, da grem gledat statistiko, ker smo verjetno spet izvajali nešportne poteze. Samo mi. Pa nihče drug.
A kaj bi govorili. Res krasen popoldan. Res krasen dan. Res čudovita zmaga. In res je bila to zgodba, ki jo bomo pomnili.
In če ne veste ali smo res zmagali… na socialnih omrežjih je zaznati tišino, komentatorji s kavča pa se tolažijo, da smo tak al tak imeli srečo. Seveda, da oni niso s kavča padli, mi pa smo garaško peljali pike domov. In pristali znova na drugem mestu.
Ker je za nami šele 14. krog lahko pričakujemo napredek in predvsem sem prepričana, da bodo mladi igrali še naprej in da bodo izkušeni s svojim znanjem tem mladim pokazali prave korake do naslova prvaka.
Lepo je bit buden v nedeljo zjutraj in lepo je vedet, da po nedelji pride ponedeljek, ko naša mladina spet igra tekmo v Ljudskem vrtu ob 15.15, zato velja vabilo, da pridete in si jih pogledate kar v živo, vstopnine pa tako ali tako ni.
Hvala za krasno zgodbo prvega novembra. Naj sije za tiste, ki so šli, da sijejo drugače.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Pazi, žoga!
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić