Fantastično! Do zadnje točke, do zadnjega panoja. Do zadnjega bloka.
Mariborski odbojkarji so včeraj pokazali nekaj, kar vedno tako zelo rada poudarjam v vseh teh mojih blogih.
Imeti srce na pravem (in prvem) mestu, željo po garanju in vero vas je to že več kot pol zmage.
Včeraj je zmanjkalo nekaj tistih malih točk. Čisto malo, da je bilo (pre)več.
Ampak v Mevzi smo bili včeraj priča odbojkarski partiji, ki bi si zaslužila prenos tudi na televizijski ravni, ne samo spletni.
Uživali smo v predstavi, ki je navdihovala, zadrževala dih in predvsem smo uživali v tem, da smo gledali to našo zlato mladino z izjemnim Žigejem na čelu, ki je kapetan, ki ga potrebuje vsak mlad, nadarjen športnik. Odlike kapetana se kažejo v vsem sijaju, ko prevzame drugačno vlogo ali kljub vsem obveznostim izven parketa še zmeraj kaže prave smernice tistim, ki prihajajo za njim. Preprosto navdihujoče!
Po več kot dveh urah so domačini segli v roke velikemu ACH-ju in mu čestitali za zmago, ki bi si jo pa zlati fantje vendarle zaslužili.
Kot tudi več navijačev na zmeraj rahlo »pretreseni« tribuni.
Uživala sem. Bil je krasen večer. Bila je kulisa športa, ki ga mesto Maribor tako zelo pozablja. In ne samo pozablja…
Želim si, da bi nekateri dojeli da za nekatere stvari niso primerni. Pardon, za nobene. In želim si, da bi tisti, ki lahko odločajo odločili tako, da bi bilo tako kot je prav in ne tako kot oni menijo da je prav.
Alen in Škoro stojita za ekipo, ki kaže državi kako je prav. Kako dolgo če moramo kričati, da bodo drugi slišali?
Za te fante se gre. In za vse tiste, ki prihajajo. Mariborska moška odbojka si preprosto ne zasluži da umre, ker je nekomu v tem mestu tak vseeno.
Zbudite se. Zbudite se že enkrat!
Ker takšnih tekem potrebujemo še več in več.
Ja, na koncu zmaga grb; vse ostalo pride kasneje.
Trenutek spremeni v nepozaben utrinek.
Lep občutek je, ko vidiš te izjemne žareče obraze.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić