Ker je življenje vedno drugačno od spiska, ki si ga napišemo. Teorije, ki jo imamo naučeno. Škatlice, v kateri smo. Včasih življenje preprosto niso statistike, številke, besede.
Ko živimo, se živi in življenje naredi življenje. Dramatično. Neučakano. Na trenutke zaspano. A vendarle na koncu je vredno. Ves trud, vsa energija, vsa moč. In ta velika želja.
Večer v Dvorani Tabor je imel vse. Bil je večer odbojke, ki je seveda spet nihče od televizijske mreže ni prenašal. Zakaj bi? Zakaj bi prenašal dve ekipi, polni borbe, talenta, znanja, želje in dokazovanja?
Vsi si želimo priti dlje kot smo. In včerajšnja tekma je bila fantastična reklama za slovensko odbojko.
Prekmurci so pokazali vse kar se pokazat da in bili so izjemni. Včerajšnja tekma je preprosto nekaj, kar bi si nevtralen navijač želel velikokrat. Moj glas pa verjetno ne. Pa moje srce tudi ne.
Infarktne končnice, krasna kulisa. Matija in Tadej skupaj z najboljšo babico in številnimi navijači, ki so dvignili igralce. Pero, upam, da si me slišal…
Včasih pač moraš stopiti nazaj, da stopiš naprej in včasih se moraš prijeti za glavo, ker se nekateri pač niso. A naj bo tudi tokrat ta blog pohvala. Za krasne štiri nize.
Hvala vsem sponzorjem, ki podpirate te nore odbojkarje v vseh krasnih pomenih besede. Pred odbojko smo si privoščili zavitek v Da noi. Pa še letake za tekmo so imeli. Vedno priporočamo. Prijazni, dobri in hitri.
Hvala Škoro z ekipo, to je bilo infarktno in nepozabno. Veliko smeha, zabave in predvsem nepozabnih spominov je za nami. In srečanje s starimi prijatelji je vedno najlepše doživetje.
Bobnelo je…
In naj bobni naprej. Za vsak udarec, ki pride. Za vsako napako, ki postane točka. Za vsak obup, ki je novo upanje. Za vsako jezo, ki se spremeni v nori servis. Za vsak blok, ki pristane na pravem mestu. Za vsako besedo, ki dejanje…postane.
Vedno je zahtevno. In ko je zahtevno. Je vredno. In ko je vredno, znamo cenit.
Najbolj sladke so zmage, ko smo se borili še preden smo začeli. In najbolj sladki so trenutki, ko smo dali vse od sebe. Ni to bistvo vsega? Da smo zadovoljni s tem kar naredimo in to kar postajamo. Da smo vsak dan boljši. Zase in za tiste, ki v nas verjamejo.
Če mene vprašate, je to edini pravi aplavz…biti zadovoljen s seboj in svojo srečo za vse dobljene bitke.
Do prihodnjič.
Oh, tista krila…
S poklonom navijačice.
Ker starec je nekoč dejal…da življenje mine…prehitro.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić