All stars košarka 2014

Včasih je sedenje na čaju neverjetno neverno početje.

Sploh če sedijo tri prijateljice, ki so dovolj nore, da uresničijo nekaj, kar si zmislijo.

In ja, v ponedeljek smo se soglasno odločile..vlak, Ljubljana, košarka, lučke…in to je to.

Že takrat je vreme kazalo zelo slabo, tako da je bila odločitev v osnovi zelo pravilna.

S kartami smo čudno čakale in čakale, potem pa so se začele vrstit različne nagradne igre in pri prvi je dobila Barbara, pri drugi pa obe z Barbaro.

Tako smo na snežno nedeljsko jutro, kjer mesto pluga ni videlo, zelo počasi prišle do Kolodvora, prijazni gospod nam je prodal karto, pa smo šle.

Še ko sem sedela na vlaku, nisem bila prepričana če res gremo.

In ker smo si zastavile določene cilje, jih je bilo treba uresničnit.

Najprej po karte za bus, potem na dolgo pot do BTC-ja, kjer nas je v poslovalnici Telemacha čakalo darilo v obliki vstopnic, potem pa smo, kaj čemo, spravile na bus, ker je bila ura tudi že prava.

Pridemo na busno, pojma nimam kak prit do busa, ki vodi do Stožic.

Vprašamo gospoda, ki čaka na bus. Ne, on res ne ve. Sploh ne ve.

Potem pa se obrne en mlad fant, nam pojasni kateri bus je pravi, da tudi on gre na tega, da tam prestopimo in potem gremo na tistega za Stožice.

Fant je bil iz Maribora in se je vračal, zanimivo, domov.

Če ga kdo prepozna, mu sporočite, da smo mu dolžne vsaj en čaj.

In tako smo se na busni poslovile od njega in v beli Ljubljani, ki je bila ščiščena in vozna, kot da sneg sploh ni padal, podale na drugo stran ceste.

V Stožice gremo.

Tokrat nas čaka prostor zraven stadiona, ki pač….

In ker smo imele vstopnice čisto neki gori, se podamo po tistih štengah.

Postavim se gor. Pogledam dol.

Kaj si ti ja nor malo.

Pred mano dvorana, ki bi z izjemo stolov, bila videt še bolj fantasična.

Dvorana, ki jemlje sapo, ki je taka, da ti tak nič ni jasno.

Pa najdemo na rdečem ringu, čisto nekje v 29 vrsti sedež tam neki 323 in se vsedemo.

Najdem znane obraze in si mislim…jao, kak daleč so in zakaj so tak daleč.

Gledamo predstavitev legendarnih nogometašev in košarkarjev in jaz se derem kot da sem prestopila med indijance.

Neverjetno, kaki pomembni Slovenci so se našli na parketu te dvorane.

Nič ti ni jasno in še bolj si šokiran, ko vidiš kak da ljudje tu niso neki navijači.

Tekma se začne, jaz se derem, fotkam in sem tak srečna, da me lahko gladko pustiš pri miru, ker tak ne veš v katerem svetu živim. 

Potem pa na levi eni kuj nekam odhajajo.

Pa prideta dva predstavnika organizatorjev.

Da lahko gremo v zeleni ring, kamorkoli hočemo it.

In seveda gremo. Pojma nimamo, kam moramo it, samo ljudje gredo, mi pa ko ovce za njimi.

Pridemo čisto dol.

Vrata do sanj, gledaš in se sprašuješ…kaj sem tam gori zamujala.

A ker so bile gratis karte, si srečen, da si sploh tam in da si si lahko tako super stvar pogledal zastonj.

A  kje pristanemo?

V tretji vrsti.

Sedimo čisto za košem in potem vidi Barbara, da zdaj pa sem gotova dokončno.

Slikam ko zmešana, selfija naredim z Lipkotom. Lino me ne šlivi, maskoti Uniona sta neverjetno smešni.

Ekipi Marka Miliča in Sebastijana Cimirotića norita po igrišču kot zmešani, komedija taka, smejim se kot nora.

Brajnik, ki je prevzel vlogo stranskega sodnika (to je oni, iz Moj dragi zmore), ima tablo Uefe, da se ne menimo, da so imeli proste strele, pa vsega in norega so si zmišljevali.

Nogometne legende, pomešane s košarkarskimi so pokazale, da znajo oboje, predvsem je bilo zanimivo, ko sta se dela nogometne ekipe pomerila med seboj.

Zmagovalco so bili vsi, saj se je končalo 69:69, uživali smo sto na uro, smeha ni manjkalo, v živo smo videli osebe, ki si jih v sanjah ne bi predstavljali, žal pa nikjer nisem ujela Markota za fotografijo.

Zmajčice so se preoblačile kot na modni reviji, po tej res neverjetno dobri tekmi, pa so sledice trojke, pa tekmi dveh ekip prve slovenske košarkarske lige.

Ostale smo do druge četrtine, praktično nisem poznala nobenega igralca, kar sem presenetila celo sama sebe.

Pa pridemo ven, in zunaj g. Slavko Kotnik.

Sva se smejala, ko sem ugotovila kako mala sem.

No, dejal je, da sem prave višine.

Potem pa bus, papca v bližnjem burgeru in ja.

Tamara je dočakala lučke.

In res slikala vse lučke, ki jih je videla.

Pa smo prepešakale cel center mesta, fotografirale, plesale na Čuke, žabcu, ki mu je telefon drsel, povedale da je smešno to, da je žaba, pogledale parlament, spile nekaj toplega, se nasmejale simpatičnim turistom, se spraševale če bomo zletele na ledu, iskale najboljša mesta za fotografije in se na koncu, mimo RTV Slovenije odpravile proti vlaku.

Pa smo se, premražene odpeljale domov.

Kjer je čakalo to, kar je ostalo do jutra.

Led, sneg in ceste, ki so bile še zmeraj v katastrofalnem stanju.

In tako se je končal dan v Ljubljani.

Res, beli, čudoviti, prekrasni Ljubljani, ki, čeprav sem jo gledala skozi strani turista in ne navijača, vseeno na trenutke videla kot navijačico, saj so bile rokavice čisto navijaške.

In čeprav dobro veste, da sem velik ljubitelj nogometa, sem se nekoč, veliko let prej, navdušila nad košarko in takrat še mladincem, Markotom Miličem.

In morda niste vedeli, moja dva najljubša športnika sta Gorenjca.

Nerada priznam, ampak včeraj sem doma razočarana ugotovila, kako lepo mesto bi lahko imeli, pa ga nimamo.

In da se da toliko narediti, ljudi kljub mrazu in snegu spravit med ulice, jim dat voljo in energijo.

Včeraj sem prvič ugotovila čar praznikov, povezovanje, energijo, ljubezen.

Na košarki povezanost obeh športov, pozitivno energijo in življenje, na ulicah mesta pa toliko prijateljstev in ljubezni.

Mogoče sem s temi stvarmi presenetila samo sebe, a vendar vem, da se bom zmeraj rada vračala v prestolnico kot turist, zmeraj manj kot navijač.

Včeraj sem končno dočakala Ljubljano v lučkah in hvaležna Tamari in Barbari, da sta se podali z mano v to noro snežno avanturo, ki se je končala tako smešno in zabavno.

Škoda, da je pot z avtom od kolodovora do doma bila videt, kot da živim v državi, kjer snega še sploh niso videli in jih je presenetil.

Včeraj sem dobila očitke kako naj sama očistim mesto, če me tak moti njihovo stanje, ampak vsi tisti, ki so mi to očitali, včeraj niso videli Ljubljane in iskreno cenim to, da ne vprašajo, preden napišejo kakšno neumnost. 

In tako je krasna Ljubljana le še spomin, tekma in vse z njo povezano pa nekje v daljavi pravi…vrni se spet.

Ja, če ne prej, ko bo znova padel sneg.

Rada vas ima.

Mala Mo. :*