Čar fuzbalski gostovanj je zmeraj bila in prepričana sem, da zmeraj tudi bo, pot.
Zdaj v teh novejših časih ne iščemo več na zemljevidih kako priti kam ali v mestu iskati stadione, zdaj nam splet vse tako zelo olajša, da imamo skoraj do minute natančno predvideno kdaj bomo kam prišli.
Razen. Ta razen je zdaj ful fajn. Če prideš v mesto tekme skoraj pol ure prej. In to ugotoviš pol ure pred tem.
Za nekoga verjetno popolnoma nepomemben podatek, ko si izbiraš sendvič na bencinskem servisu, ker veš da je kosilo/večerja še tako daleč, da bo prej tema preden boš v sebe spravil topel obrok.
In če na poti srečaš še kaj »kosmatega,« je pot še toliko bolj zanimiva. In če kaj, te kot sopotnika res malo sili na slabost. Ampak. Tudi ta ampak je fajn. Razgled pa je.
In če je delo na avtocesti pot spremenilo v izjemno avanturo, je prihod na samo prizorišče znova prineslo kup krasnih nasmehov. »Totega domačina,« kot so ga poimenovali vaščani pa je bilo res znova fajn videt.
In če kaj, smo po krasni debati ugotovili, da še ne piha tak fejst, pol nam je že fejst pihalo, pol nas je malo že zeblo, samo ko si srečen pa vesel sploh ne opaziš tega tak fejst.
Samo rokavice vlačiš na roke in si hvaležen za štumfe, ker poletja februarja pač ne pričakujemo in si ga ne želimo. Samo da snega ni.
Klasičen moj stavek. No, pa naj bo tam, kjer so smučarji srečni, mi pa imamo radi fajno suho vreme, pol pa smo imeli še sonček, pa »avtobus« na igrišču, ki ga je pričarala kar senca stadiona.
Po golu Tiota (ne bi sklanja pravilno, hvala lepa) in Davida, smo zadevo imeli pod kontrolo. Drugi polčas je bil seveda znova težki, a smo gurali in na koncu smo zgurali skoraj do konca.
Pol pa, ko smo že skoraj pospravljali svoje zapisnike in vse kar smo imeli na mizi, se je začelo pravo pustno nedeljsko »veselje«.
Ko je Omar dobil rdeči karton, sem obnemela. Nič mi ni bilo jasno. Vsi so hiteli gledat počasni posnetek, po koncu tekme sem si ga ogledala tudi sama.
Sama sem si ga večkrat ogledala včeraj tudi ko sem prišla domov. Ta posnetek sem videla tolikokrat na toliko različnih kanalih, da sem se spraševala zakaj to zijam, če je tak odgovor takoj jasen.
O tej temi naj dalje govorijo drugi, prav pa je, da se o tej temi več govori in da se govori na glas. Ko se kaznuje igralca za nekaj, kar ni storil, se ne kaznuje samo igralca.
Kaznuje se njegove soigralce, klub, celo ligo in v resnici je napaka v tem trenutku po celem Balkanu.
Če mene vprašate, je edini kompliment za delivca pravice ta, da ne poznamo njegovega imena, še manj pa njegovega obraza.
Nihče te ne ocenjujejo po tem kako si deloval prej, ampak kako si deloval v tistem trenutku.
Prejšnje poteze nič ne štejejo, samo to, kakšna je naslednja. To velja za vse.
Tudi za vse akterje. Vsepovsod. In zato je škoda, da takšne poteze skazijo res lep nogometni praznik v Ajdovščini.
Kjer je zgledalo, da bo res vse šlo tako kot mora it.
Ampak življenje izbira posebne zgodbe in tudi naša zgodba sončnega dne se je končala na tiskovni konferenci pod stadionom, kjer sem začutila moč in spoštovanje našega trenerja. In srčnost, mladost in navihanost strelca prvega gola.
Pot domov se je končala po tem ko sem v roke dobila spet kup sladic moje zlate Barbare in njene prekrasne hčere. Nedaleč stran od tribune, kjer sva se prvič srečali.
Skoraj 15 let nazaj in so včeraj pred prenosom pokazali posnetke tega slavja in sem se našla v videu posnetku.
Hvaležna za te prekrasne spomine in za prijateljstvo, ki upam da se nikoli ne bo končalo.
Okoli 21h sem sedela za mizo. Hvaležna. Za to gostovanje. Za to pot, ki se mi žal lani ni izšla.
Hvaležna, da lahko tribuno delim z vsemi temi krasnimi ljudmi. Hvala čudoviti navijaški kulisi.
Hvala vsem za stiske rok. Hvala za prijazen besede. Za smeh. Za toliko lepega. Za zgodbo o zmagi in poti do zmage.
In življenje je, ko morda pridržiš vrata nekdanjemu igralcu in se ti nasmehne. Je pogovor o videu, ki si ga tako želiš. Je mogoče pogled igralca, ki ga v hipu ne prepoznaš. In morda je tisto parkirišče. Ki je včasih dovolj za gesto nepredstavljivih vrednosti.
Če v življenju ceniš že »dober dan,« potem veš da si na pravi poti.
Ta teden se vidimo na dveh različnih »žoga« dogodkih. Upam, da na obeh. Sploh, ker eni pač ne razumejo, da bi bilo treba športe v mestu bolj povezovati in ne deliti.
Da bi lahko šli na čim več le-teh.
A naj kaj še ostane za drugič.
Zmeraj. Ker je tako prav.
Ljubezen vijol’čna ima ime. Zvestoba.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić