Pridne roke in izjemni ljudje so zaslužni, da smo vsi skupaj danes lahko šli v Ljudski vrt in v njegovo okolico.
Zato prvo največja pohvala vsem, ampak vsem, ki ste zrihtali zelenico. Od prvega do zadnjega. Izjemni ste in hvala vam.
Hvala vsem, ki ste uredili okolico, da lahko okoli stadiona gremo brez kakršnekoli možnosti za padec in da je tako lepo urejeno in čisto, da se vidi, da je za tem res lepo število pridnih in izjemnih ljudi, ki jim to ni predstavljalo samo delo, ampak tudi čast.
Čisto vsaka oseba, ki skrbi, da je naš stadion tak kot je, je del ene velike zgodbe in tudi današnje zmage proti ekipi Brava.
Pa je to lahko reditelj, čistilka ali nekdo, ki skrbi, da je trava takšna kot mora biti. In zdi se mi prav, da za stadion tudi mi poskrbimo v takšni meri, da vsem, ki ga čistijo, ostane čim manj in da nam je mar za stadion, ki je naš. Zato mi aroganca kot je »To je fuzbal,« povzroča bolj ciničen smeh, kot kaj drugega.
Ampak moja zvijača na koncu ni uspela kot bi si želela, sem pa hvaležna za norčavost, ki jo premorem in prijatelji, ki so z mano v tem.
Kajti včasih veš, da mogoče ne bomo razprodali stadiona, a snežni paket ni zasnežil samo stadiona, ampak tudi okolice in parkirišča bodo še nekaj dni potrebovala, da si bodo znova podobna.
Zato sva se odpravila na avtobus. Preden je pripeljal, sem bila hvaležna za našo krvodajalko, ki me je vprašala kdaj se vidimo letos, gospod, ki je čakal na avtobus pa mi je povedal, da včerajšnja tekma v Stožicah ni bila ravno taka kot je treba.
Kaj vse človek ne doživi, če pride malo prehitro na postajo.
Sprehodila sva se skozi mesto in srečala številne prijatelje, po tem pa po res dolgem času zavila na stadion kar z juga. Ker če greš gor na jugu, je treba it do severa, se pol malo zavleče, hitiš fotografirat intervju, pa debate dalje, slikice od Špara in že je ogrevanja konec.
Tekma se ni končala tako hitro. Prvi polčas je bil v znamenju gola Nejca, drugi pa se je končal s Soudanijevo mojstrovino.
Veliko se je dogajalo s strani znanca zelenic, drugače pa smo se veliko družili, smejali, tudi kako ušpičili in predvsem smo bili malo nagajivi. Ker se za tiste, ki nas radi zabavajo, zabavamo.
Po tekmi klasika malo severa, malo resnih debat in ker je dež rekel, da bi malo pokukal izza oblakov, smo se počasi poslovili. Na srečo sva imela čudovito šoferko, tako da nisva iskala poti domov. Glede na vozne rede, bi skoraj bilo boljše it domov kar peš.
Ve se veliko naprej kdaj so nogometne tekme, sploh te nedeljske, pa nam ne omogočajo avtobusov, da bi se navijači na tekme lahko vozili na njih v zglednem času, brez da bi na njih čakali po uro in več.
To, da si mesto želi da gremo na dogodke z avtobusi je verjetno samo stavek, ki ga nekdo še sam res ne verjame. Kadarkoli iščem prevoz in želim avto pustiti doma, me na koncu rešujejo prijatelji, da ne potrebujem peš do doma več kot 40 minut.
Ali pa seveda, naj grem pri teh temperaturah na m-bajk. Pač, včasih je treba pogledat dlje kot je videno na teoretičnih elaboratih in študijah, ker v resnici smo mi uporabniki tisti, ki kažemo kaj mesto potrebuje. A naj končam s tem, da nas pač še nikoli nihče nič ni vprašal. Ali poslušal.
Ljudski vrt je tako danes pel, se veselil, znova pa ga od znotraj pozdravimo že čez šest dni, ko prihajajo igralci Radomelj.
Hvala vsem prijateljem za krasno druženje. Hvala vsem za čudovite besede in dejanja. In hvala za te trenutke, ki jih nosimo s seboj za zmeraj.
Zmeraj. Ker je tako prav.
Tisti pogled. Vemo in razumemo.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić