Sobotni dan loviva minute in sekunde. Dan je prekratek, korakih se lovijo med zimsko idilo in potujočimi knjižničarji. Ko si z ljudmi, ki so izjemni, je včasih nujno, da pogledaš na uro.
Proti dvorani Tabor hitiva, da uloviva najboljšo med izjemnimi in potem prvi aplavz in vse kar sledi.
Pred nami je tekma z renomiranim tekmecem in prvi niz je kot da bi ga nekdo narisal. Recimo Bojan. Vedno sem uživala, ko je med risane junake stopil Bojan. In prvi niz je izjemen, krasen in čudovit.
Potem pa smo prosili fortuno sreče, da naj že neha in da bi bilo res fajn, da se naj neha norca delat iz naših srčnosti polnih navijačev.
Slabi začetki, preobrati, izjemne blokade nasprotnikov in ti naši mladi, ki so se borili kot levi.
Vsi, ki so gledali prenos doma so lahko rekli, da imajo kaj videti.
Gledali smo tekmo in borbo, ki se je ne bi sramovali velikani.
In če smo že pri oni fortuni sreče. No, ni bila na naši strani. Fantje so vedno prišli blizu in nad vsem, a na koncu to vendarle ni bilo dovolj.
Mi smo verjeli do konca, navijali do konca, kričali do konca in upali na peti niz.
Vseeno smo bili znova skupaj in bilo je res lepo in nepozabno. Biti s prijatelji, sploh mojimi nogometnimi, je zmeraj dogodek in praznik zase.
Hvala, ker nikoli ne pozabite na nas.
Mi nikoli ne bomo pozabili na vas.
V pravi družbi smo vsi zmagovalci. Tudi ti mladi in neverjetni talenti, ki imajo pred sabo še velike vrhove in prepričana sem, da jim bo uspelo neverjetno.
Kako si lahko višji? Ko verjameš v sebe.
Zmeraj. Ker je tako prav.
Nikoli ne nehaj. Nikoli.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić