Spis

Naj bo to zgodba v treh delih.

Spoznajte njen uvod.
Avtobus.
Ko več kot 30 minut čakaš na (tretji) bus, ugotavljaš, da v mestnem prometu res nič ne štima. Ali pa vsaj veliko ne štima.

Bus ob 14.05 je prezgodaj, čeprav pride 14.10, bus 14.15, ki je super, pride s pet minutno zamudo, a se odpelje mimo, ker je preveč poln dijakov. In ko si že na robu živčnega zloma, ker boš zamudil na tekmo (ja, uporabljajte javni prevoz, so rekli), pride tisti ob 14.35, ki je v resnici že bolj 14.38, ampak ok.

In seveda nič ne gre po planu, tako da 14.55 le vletim na Glavni trg in sem kot mali pohodnik na dveh mini nogicah, ki hiti proti stadionu in prehiti Google napovednik, ki reče 13 minut, a vletiš na tribuno po desetih minutah kot da ti gori pod nogami ali pa za tabo leče najmanj en 200 kilski medved.

Če imaš srečo, da ima 200 kil. 😀

In ko se lepo namestim na svoj sedež (ne, nikogar ni tam; zelo prijazno in zelo hvaležna) in pred tem pozdravim prijazne ljudi vzhodne ploščadi, na tribuno pride prijatelj.

In veste kaj je še boljše od prijatelja? Prijatelj s čajem. Ki je izvedel, da sem tam in me je njegova gesta ganila direkt do srca.
Jedro.

Bistvo današnjega popoldneva je 13. krog mladinskega prvenstva in fantje so dobili centralno igrišče, prenos po tv in nasprotnike iz Kopra.

Po enajstih minutah so dali že tri gole (Matej, Luis Fernando, Kobi), pred polčasom so enega še dobili in enega še dali (Matej še drugič), kapetan Stefan pa je postavil končni rezultat, ki je bil drugače petarda v mreži nasprotnika.

G. Karanović je s svojo ekipo še enkrat znova pokazal svojo veliko moč in neizmerno znanje ekipe, ki je danes igrala res vrhunski in zelo gledljiv nogomet.

Bil je fuzbal in imeli smo res kaj za videt. In to dva meseca po tem, ko je naš plemenit trener v Ljudskem vrtu daroval kri.

Človek obljube in človek izjemno velikega srca. Hvaležno ploskam še enkrat znova tistim trenutkom in današnji veličastni zmagi v njegovem (in seveda našem) Ljudskem vrtu.

Po tekmi se malo zavleče, kar se za mene tudi spodobi, a kmalu prihitim na južno ploščad, kjer me čaka zaključek današnjega popoldneva.

Zlati lev. Tisti, ki so z našimi športniki (in tudi našo krvodajalsko akcijo), si zaslužijo našo podporo, po današnjem popoldnevu pa tudi še več hvale in pohvale.

Vrhunska hrana, izjemna prijaznost, še vedno zelje za nebesa… pač točno tak zaključek dneva, ki pa to vendarle to še ni.

Ker naju pot pelje domov mimo Koroške ceste (zdaj bi že skoraj morala bit bolj ulica), seveda ne moreva, da ne bi šla mimo nama ljube trgovine Second hand hahaha, kjer je najina Tanja eno veliko sonce, ki me vedno znova nauči, da smo po nevihtah vedno močnejši, morda tudi malo premočeni, a še zmeraj srčni, iskreni in utrjeni v svojih dejanjih.

Bilo je res krasno popoldne.

Sonček mi je zagrel srce, čajček pa dušo.

Ta tekma mi je še enkrat znova pokazala moč vijol’čne družine in toplo mi je pri srcu, ko vidim koliko zmoremo skupaj, koliko srčnosti me obdaja in kako hvaležna sem za vse, ki ste v mojem življenju in mi s svojo prijaznostjo in prijateljstvom kažete, da v življenju naredim končno kdaj pa kdaj kaj prav.

Poklon naši mladini za izjemno srečanje in hvaležna, da sem na tribuni lahko spremljala ta prekrasen nogomet.

Upam, da se kmalu spet vrnem.

Vztrajam, ker vedno verjamem.

Ponosna na našo nogometno prihodnost.
MalaMo. :*