Izbirati izbrano, ko si že izbral in med izbranim vzeti neizbrano je isto kot da bi želel, da si izbran za izbrano in nisi izbran, ker če bi bil izbran, bi si želel da je izbran nekdo, ki ni izbran, ker če si izbran, je izbran izbranost?
V resnici je čisto preprosto. In v resnici je biti izbran razlog za izbranost.
Zbranost morda?
Črke mešajo možgane in sledi korakov med ploho te spomnijo, da moraš zmeraj vztrajati do konca.
Morda ni konec takrat, ko bi moral biti konec, a vendar se na koncu koncev moraš sprijazniti s koncem. Toliko kontradiktornosti v dveh urah.
Med dežjem in soncem. Pravico in krivico. Med barvo dresa in priimkom na njem.
Pogledaš stran, ko želiš biti na pravi strani zgodbe?
In ali se res vedno nagradi vložek višjih dimenzij in zakaj zaploskati nekomu, ki mu je bilo zmeraj tako vseeno?
Kako pogledati resnici v oči, ko slišiš žaljenje nekoga, ki ga tako ceniš in spoštuješ? Sprva molčiš. Potem pa slišiš samo sebe v glasu, ki se je obrnil: Soudani.
Zraven Mbina priimek, ki smo ga včeraj izgovorili trikrat. Za točko. Za zmago, ki ni želela priti, za pravico, ki ni prinesla poraza.
Koliko več mora človek dati od sebe, ko se bori z vetrom, ki je močnejši od jutranjega na Kalvariji. Koliko več mora človek paziti, da ne bo kaznovan za nekaj, kar nekdo niti pod razno ne bo. In koliko malo je vreden dres, ki je dal svetu toliko. In koliko pomembno je življenje in koliko rezultat na semaforju. Trditve ali vprašanja. Misli ali samo zablode izgubljenih dveh točk.
Biti del tretjega kroga Prve lige Telemach je del večno lepe zgodovine.
Zaradi njih, ki pozdravljajo, dajejo roke in se smejijo. Zaradi njih, ki so moji najljubši popotniki skozi čas. Zaradi njih, ki so iskreno čustveni, polni emocij, ki segajo nad meje realnega.
Zaradi njih, ki jih tako dolgo že nisem srečala. Zaradi njih, ki so mi toliko dali. In včerajšnje srečanje se je zdelo, kot da je le nadaljevanje poti od zadnjega srečanja.
Družina, ki je odšla v svet, se vrnila na drugo stran države in ostala naša, srčna in izjemna.
Srečanje z njimi me je spomnilo na vse prelepe trenutke in na hvaležnost nogometnega sveta, ki se z odhodi nikoli ne konča, ker so prijateljstva temelj našega življenja.
Zaradi neizmernega spoštovanja in ljubezni do teh ljudi. Ki so me naučili toliko lepote. Ki so zmeraj nesebično stali ob nas ne gledanja na svet.
Tako lepo je srečati izjemne in srčne ljudi, ki so bili zmeraj tako dobri, da bodo zmeraj del mojega malega sveta. Ker včerajšnje srečanje je bilo dokaz, da lahko minejo leta, menjajo se države in spomini. Mi, mi skupaj ostajamo močnejši.
Kot je svet močnejši z njo. Njen velik nasmeh v prekrasnem srčku je včeraj stopil na sveto travo stadiona. Bila je med vijol’čnimi tamalimi.
Prelepa deklica krasnih staršev, čudovitega vzora in neizmeren vir navdiha. Ob polčasu me je našla dve vrsti pred njo in dan je bil preprosto čaroben.
Po tekmi se je vrnila k meni. V moj objem. Da mi pokaže, da v življenju nekaj delam prav. V njenem objemu sem se stopila. V njenem objemu sem bila kot lebdeči oblak ujet v sončne žarke jutranje mavrice. Bilo je tako lepo, bilo je tako iskreno, nesebično in tako predano. Kot da se poznava že celo življenje.
Čutili sva eno drugo in njena mama je s svojo srčnostjo pokazala kako biti najboljša verzija sebe. Bila sem tako srečen človek.
V objemu te deklice je svet za nekaj minut obstal in želela sem si, da nikoli ne bi minil.
Včeraj mi je ta prekrasna deklica, s katero sva nekoč delili dvigalo in stopnice, zdaj pa namesto mene boža soseda Tobija, pokazala, da je važen le trenutek, ko je vse tako kot mora biti.
Rezultat se bo resetiral. Prišle bodo nove tekme. Novi treningi. Novi izzivi. Nova spoznanja. Učenja. Prišli bodo novi obrazi. Nasmehnili se bomo starim junakom.
Ampak trenutke, ki smo jih sprejeli v svoje srce, nikoli ne bomo pozabili.
Zato je tako pomembno. Da ostanemo skromni. Hvaležni. Ponižni. Da nismo večji od življenja. In da življenju dajemo življenje.
Zato moje vabilo velja: Vijol’čna kri za vse ljudi z letnico 2025. 2. in 3. september 2025. Bodite z nami. Z naročanjem začenjamo 18. avgusta ob 7.00. Za vse dodatne informacije me pokličite, mi pišite ali me pocukajte za rokav.
Bodimo v svetu polnem občutka nemoči tisti dodatni košček mozaika, da bo dan varnejši, jutro mirnejše. In nekdo bo nekoga lahko objel. In bo zanj svet obstal.
Ker včeraj smo imeli remi, a čakajo nas še veliki dnevi polni zmag in velikih zmagoslavij.
Viole so slavile 36. rojstni dan. Naj se te čage nikoli ne končajo. Naj pesem odmeva do konca in še dlje. Tudi zanju. Ki nekje na nebu pazita na nas.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Solzicam sled pustim. Ogledalo duše so.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić