Kako bi obrnil hrbet nekomu, ki ga imaš najraje na svetu? Kako bi grdo govoril o nekomu, ki ga imaš rad točno takšnega kot je? Nepopolnega. Tvojega. Del tvoje duše in srca.
Ker življenje včasih najde »naključja,« so mi rekli mesec in pol nazaj. Ne verjamem v naključja, prijatelji. Za mene je vsak srečen trenutek ali solze del mojega procesa. Vsak korak, ki ga naredim je del mojega obstoja. Vsaka kapljica, ki pade na moje lice čiščenje mojega bistva.
Še vedno. Ostati. Obstati. Samo ena črka manjka med tema dvema besedama. Pa toliko resnice. Toliko pomenov.
»Napiši med vrsticami,« je nasvet, ki ga dobim največkrat. »To res znaš,« dobim z nasmeškom nazaj.
Včeraj po tekmi sem se nasmejala samo takrat, ko sem bila skupaj s svojimi prijatelji, ki so moj največji svet. Ena luknja je vmes skelela, ker moja draga soseda še zmeraj išče svoj varen korak, da bo lahko z mano. Včeraj je prišla na njeno mesto Biserka. Bilo nama je tako lepo z njo. Kot mavrica po hudem nalivu. Tako srčna, tako najina. Že vsa ta leta. Tista Biserka, ki je še zadnjič ko sva šli na letališče pozdravit nogometaše sredi noči »norela« po moji ulici in sva v nalivu čakali na zeleno luč. Neki drugi časi, ko je letališče delovalo in bilo varno.
A tako v tistih, kot teh časih se nekaj ni spremenilo. Lahko smo jezni, žalostni, razočarani in zlomljeni. Ker rezultat na velikih ekranih boli. Tako boli, da po tekmi blodiš in ne veš kaj bi si sam s seboj. Naj ostanem ali grem? Kako naj se soočim sama s seboj ko svet kriči kaj vse so naredili narobe vsi vedno narobe ljudje in kaj vse ni ok, da bi bilo dobro?
Moja lastna pričakovanja in želje velikokrat pokopljejo realno sliko novega jutra. Sem mar sanjala zaman?
Včeraj je šlo vse tako narobe zjutraj, da sem verjela, da bo zvečer šlo vse tako prav. Neurje, ki me je postavilo na realna tla, da je lahko narava v sekundi nepredstavljiva. In kaj vse pomeni sekunda. Morda minuta. Ali ura. Saj ni važno. Kako meriš čas, ko si žalosten in kako ko si vesel?
Kako pomembno je dvignit glavo po porazu, ko se ti lomi telo na tisoče koščkov? Kako pomembno je reči, da bo še vse ok, če pa te srce prosi samo… umiri. Se. Umiri. Se.
Štajerski derbi, kjer smo bili spet Pohorci (vedno znova sem impresionirana nad tem), je bil miren. Dokler to ni bilo več mogoče. Če ste gledali v sekundah.
Ene stvari so se me dotaknile. Orphe s to noro idejo o tem prvem golu. Nimam besed. Ta gol si bom večkrat pogledala. Kako se je fant vrnil v naš dom. Pa kaj si nor malo. Genijalno.
In dotaknilo se me je to, da sem se naučila skrbet za svoje srce. Ene stvari sem preprosto izklopila iz svojih možganov.
Ta moj mali zaslon, ki premore le nekaj vidnega polja je videl kar mogoče bolje da ne bi videl.
Saj vsi delamo napake. Ampak. Ne morem dalje pisat. Res ne morem.
Izgubili smo po lastnih napakah. Ampak. Še enkrat ampak. Niso bile vse lastne napake.
Obrnila se bom nazaj. K avtobusu, ki sem ga včeraj prvič videla v živo in sem ga občudovala z vsem kar sem. Obračam se k akreditaciji, ki je prispela. Obračam se k čudovitim prijateljem, ki sem jih srečala in zato par minut preveč čakala na pijačo. Obračam se k zbirki kozarcev. Imam vse in vsi so doma tam kjer je vijol’čni dom. Obračam se k mojemu stolu, na katerem me je čakal kamen sreče od moje zlate Vesne.
Obračam se na tribuno, kjer sem vesela tolikih ljudi. In obračam se k tebi, moj NK Maribor.
Ker ni strupa kač, ki te lahko poškoduje. Ker ni gobe, ki te lahko zastrupi. Ker ni iskrice, ki te lahko zaneti. Ker je luč, ki te lahko dvigne.
Imamo najboljše navijače na svetu. Imamo stadion, ki dviguje vse. In tu smo, ker smo vedno želeli biti tu.
Ne bo tega spremenila prva slaba tekma sezona, ne slabe zgodbe. Ne jutro, ki je bilo prekratko.
Nikoli nismo bili tu, ker se je zmagovalo. Tu smo bili, ker se je zmeraj imelo rado. In tako bo tudi ostalo.
Zvesta sledim poti misije 17.
Nihče mi je ne bo vzel. Tudi ko se izgubim v svojih mislih in me postane malo strah.
Ker veliko svojih strahov sem že premagala. In vem, da nekdo nekje tam zgoraj pazi na mene, kot sem jaz nanj pazila tukaj na zemlji.
In ne pozabit: Vijol’čna kri za vse ljudi. Ena in edina. Dva dni. Ena zgodba. Akcije številka 14. Torek in sreda. 2. in 3. september 2025. Podprite zgodbo, ki je tako dobra, da je posnemana. V vseh možnih oblikah. Ploskam mojim krvodajalcem in veste, da vas občudujem z vsem bitjem svojega srca.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Ko utihnem. Govorim.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić