Na poti poti s potjo poti

Trenutek ko obstaneš. Ne razumeš in ostaja samo še kup vprašanj. Ne želiš odgovorov.

Bojiš se, da te bo resnica opekla. In brazgotina te bo spomnila na čas, ko si dal vse. Kar si imel. In kar smo imeli. Kar imamo in kar damo.

Življenje vedno vrne, pravim. Polna sem tihih ran in zaceljenih spominov. Mene ni treba spominjati na to.

Jaz vem kako zgleda ko si želiš samo, da bi za teboj ostala pot, ki bi imela na asfaltu travo.

Ker si pač drugačen. Vedno nekje vun štrliš kot davno pozabljen plevel. Tiha rožica, ki spominja na upanje. Da ni važno kje si, ampak kaj postaneš.

Tudi če si lubenica sredi poljan zanimive madžarske pokrajine ali ena od bal, ki se vijejo vzdolž ravnine, ki nima konca. A morda le ne vidiš za avtodomom, ki hiti naproti novim spominom.

Ali samo sončnicam, ki jih oko gleda dokler se nekje dokončno ne končajo.

»Vaš cilj je na levi,« sporoča navigacija. Gospod reditelj pa da malo naprej. In na levi.

Nič se nismo razumeli. Pardon, res malo smo se razumeli. Samo vse smo se zmenili. Kje it. Kje kaj dvignit. Kam se dol vsest. Kje je voda, tudi ko je ni več.

Pa še tisti lep kuža, ki je bil atrakcija za vse nas. Ne vedoč, da dejansko je njihova maskota. Je morda sreča v pasjih šapicah, ki z žogico in igrivo iskrenostjo podarjajo nasmehe vsem, ki jih potrebujejo? Meni zagotovo.

Na srečanju, kjer se je marsikaj zgodilo prvič. Spremljati evropsko gostovanje na krasnem mestu, končno s Tadejem. Ne evropskem prizorišču. Trajalo je skoraj deset let. In kot je pela Bilbi na radiu: »Bilo je lepo.«
Samo gol je manjkal. Že enega bi bila vesela.

Tista štanga. Tista podaja. Tiste nore akcije. Bil je fuzbal. Bila je tekma. Ki je tako hitro minila. Ne spomnim se kdaj je tako hitro končani polčas oznanil še drugi polčas. In tista packarija, ki me je tako razžalostila. Ne spet mi. In zakaj spet mi.

Nismo si tega zaslužili. Ne igralci na igrišču, ne naša publika. Ne tisti, ki zvesto in brez neke tipkarske jeze iščejo svoj preboj med iskane, ker so izgubljeni.

Bil je res tako lep večer. Vse je bilo kot bi moralo biti, da ni bilo. Na tej poti, kjer je bila pot s potjo poti in kjer so sanje postale trenutek, ko preprosto niso dojel.

Gledajoč obupane obraze po porazu so me pripeljale do točke, ki se ji reče: »Ne damo se. Nikoli se ne damo.«

Ko me je prej omenjen kužek vzel v svoj objem in me je prijazna gospa fotografirala z njim, se mi je zdelo, da svet vendarle nekje deli pravico. Da mi je ta kuža pokazal kako smo po koncu tekme vsi vendarle lahko prijatelji.

Domačini so mi razložili zgodbo kužka, ki jim prinaša srečo. In čeprav smo izgubili, jo je prinesel tudi v moje srce. Bil je tako iskren, tako prisrčen in ko se mi je mudilo na tiskovno poslušat trenerja, se je gospodič ulegel na moje noge in s težkim srcem sem odšla.

Hvala, Paksi FC. Za nepozaben spomin. Za to srčnost, ki je nikoli ne  bom pozabila.

Hvala draga vijol’čna družina. Za vso pomoč. Za vse kar ste storili za naju. Hvala, ker vedno slišite moj glas in hvala, ker mi je z vami zmeraj tako lepo in je duša vedno tako pomirjena.

Hvala, ker bom lahko šla kmalu nazaj h koreninam bloga in hvala, ker mi vedno odpirate vrata, ko potrebujem pomoč.

Lahko bi se znova vrnila nazaj govoriti o tem kako je bilo, kaj je in kaj bo. Vendar imamo današnji dan.

To nam je dano in to imamo. Lahko se vrnemo v leto 2010 in spremenimo vse. A bomo potem želeli danes biti to kar smo?

Nekje za policijskim varstvom naju pot pelje proti domu. Preko postankov do južne ploščadi, kjer zgodaj zjutraj začnem svojo pot. Srečam še krasna prijatelja, ki pospravljata stvari minulega večera. Tako zelo sem ju vesela in dobim energijo, da bo zastavljen cilj čim prej končan. Seveda mi znova pobegne avtobus.

Vzamem mestno kolo in se odpravim domov. V vetru iščem trenutke, ki me napolnijo z novim dnem.

Premalo spim.

A saj bo še čas. Toliko lepega je pred nami. In ne, ne bom si dovolila tega vzeti. Prevozila sva vsaj 646 kilometrov. In bila sva skupaj. Na tej nori avanturi. Na tej poti novih trenutkov. Gostovanje, ki ga dajem med tako ljube zgodbe in pravim… do prihodnjič.

Vse je mogoče. Samo nikoli ne nehaj garat, vstajat (in vztrajat) ter bodi to kar si.

Vztrajam, ker vedno verjamem.

Malih oči. Prijateljica.

MalaMo. :*