Dejanja Velikih

Lahko si pripravljen na vse, a na koncu se tvoj karakter prepozna po tem kakšen si, ko pa nekaj vendarle ne gre po tistem tvojem scenariju.

Že leta in leta ničesar več ne pričakujem. Planiranja imam točno toliko kot moram imeti. Vedno se zavedam, da lahko pride do preobrata in ja, nekateri res dobri pisatelji ne bi mogli napisat tako vrhunske zgodbe, ki se zgodi, ko se zgodi življenje.

Velikokrat poslušam strokovnjake o vprašanju »Kaj se je zgodilo?« Nič, življenje. Morda tisto, kar je bilo in morda tisto, kar še pride.

Če me res dobro poznate veste, da ne maram stavka, da se vse zgodi z namenom, ker še noben namen nikoli ni imel nobenega smisla. Pa počasi sem sita izgovorov, da nekdo lahko nekaj naredi, ker meni da je to točno tako kot je prav. Tudi če ni. In če kaj, je občutek nemoči, da preprečuješ, da rešuješ, včasih res hudo nadležen. In če kaj, je občutek neizmerno srečen, ko se vse postavi na svoje mesto.

Ampak na svoje mesto. Da postaviš mestu mesto. Da postaviš vse tisto kaj naj bi bilo čisto v drugo perspektivo. Da se na nek drugačen način ozreš proti prizoru pred seboj in si rečeš: ne pomaga niti primorska kri. Zadaj ali spredaj. In ne pomaga opozorilo, če nekdo ne bo upošteval niti stotič. Zakaj se trudiš? Zaradi pravil ali zaradi tega, ker si pol opran krivde?

Derbiji so specifika. Če si na njem prvič je verjetno kak ekstrem, ki te bo vrgel na rit (tudi mogoče mimo stola, ker boš pozabil, da ni na mestu), lahko da boš čisto fasciniran. Lahko da boš mogoče poln predsodkov. Mogoče boš zgrožen. Mogoče bo koga strah. Mogoče bo kdo rekel, da to ne spada na stadione.

Se strinjam, da marsikaj ne spada stadione. Predvsem pa čisto nič ne spada na igrišče s strani tribune. Pa ker se vedno kaže samo na organizirane navijaške skupine je prav, da je jasno, da je kar nekaj bakel priletelo s klasične vzhodne tribune. Kjer recimo ni bilo niti enega gosta. Ki sem prepričana, da ne bi v prijatelja gosta metal pirotehniko. A derbi pač ima vse. Derbi ni tekma gledalcev. Derbi je tekma navijačev. Ko že veliko prej veš kaj se pripravlja in veš, da se bo tekma v vsakem polčasu zagotovo podaljšala.

Včerajšnji derbi je imel vse. Krasno kuliso. Res, za termin pred koncem praznikov in štenga do naslova. Kaj češ »lepšega«, navijač Maribora? Da tvojemu največjemu rivalu falijo točno te tri pike do naslova in pol prideš ti v njihovo hišo. Doživeto? Seveda. Videno? In predvsem slišano. Da. In ne, res ne bi.

Brez lastnih pričakovanj in izjemno prijaznih gostiteljev stopamo proti štengam. Bi vam pokazala video, ki sem ga posnela. Samo prejšnjič sem posnela preveč. Včeraj sploh nisem. Fenomen svoje kategorije. Novinarska tribuna znanih obrazov in takšnih, ki vemo, kdaj jih bomo znova srečali.

Ko si dve uri pred tekmo v prestolnici in te prvo ocenijo po tablici in šele dokumentu, vidiš vse. In ja, to je tekma, o kateri bomo vijol’čni govorili še lep čas.

Človek lažje vstane po treh urah spanja po takšnem veličastnem večeru. Ki se ni začel sploh tak kot bi moral. Ne samo za primorsko pevko domače pesmi, fotografe in tiste v bližini travnate prhe, ampak kasneje tudi nas.

A življenje nagradi garače. In včeraj so leteli ti naši bojevniki in ja, včeraj so imeli vse. Poteze, ki jih ni zmanjkalo. Poteze, ki so pričale, da imamo na igrišču virtuoze nogometne igre. Eni bi jim rekli uličarji. Jaz jim pravim geniji. Podaje, hitrost, načrtnost in marsikaj tako po šolsko. Kar bi lahko rekli tudi za naš prvi gol, ki v resnici ni naš. Mogoče pa bi nekdo rad bil naš, te pa je na drugačen način (hote ali nehote) pokazal, da morda pa vendarle paše na kakšno drugo stran. O kateri so v zadnjih dneh veliko govorili. In pozabili kje je katera stran in kdo prihaja od kod in da s svojimi žaljivimi vzdevki verjetno najbolj žalijo svoje najboljše nogometaše, ki si jim prinesli prve prave spomine po tistem, ko so bili primorani zaradi slabosti izbrisati stare.

In pol smo pri številkah. In pol si nismo enotni pri številkah. In pol vsak vleče v svojo stran. In pol vsak po svoje nekaj. Včasih res ne maram številk.

Čeprav včeraj je bilo tak lepo, da je Kai spet zadel. Da sta bila na izjavah brata Repas, ki ju čutiš in onadva čutita nas. Pa geniji, ki so kuhali akcije in vreli tisti kotel iz katerega so nekateri hoteli tako hudo ubežati, da so se na koncu zaganjali kar eden v drugega.

Res, hvala Ljubljana. Za vse. Bilo je lepo. Tudi ko sta se srečala zelena kapa in vijol’čna majčka. Ko se kaže spoštovanja do dela. Ko se najdejo nasprotniki, ki vsak na svoji strani ustvarjajo lepši jutri svojega kluba. Ker včasih preprosto mogoče pa vendarle, nekje na koncu tunela veš, da ene stvari nikoli ne bodo mogoče. Ker je to zakoreninjeno v nas. Da bomo zmeraj vsak na svoji strani. Ne moremo imeti radi nekaj, kar ni naše in nočemo biti del nečesa, kar ne želi biti od nikogar. Niti od sebe.

Ko je pela navijaška pesem, je nogomet spet imel smisel. Vsa ta energija v luftu. Vso to rivalstvo, neka zgodba o navijačih. Ne gledalcih.

Eni so prišli po pokal, drugi po zmago in upanje.
In veste, tega upanja in želje pač ne moreš vzeti.

Včerajšnja borba je bila zgodba s srečnim koncem. Ko vidiš medsebojno vzpodbudo in veš, da mogoče nekdo le vidi dlje, kot si misliš.

Nekje med tistimi koraki zagledaš grde poglede. A jim ne zameriš. Ker vedno je nekje en grd pogled. In nekje je nekdo, ki se smeji. In joj, kako so ljudje lepi, ko se nasmejejo. Ko bi namesto vprašanja dodal, da le več teh nasmehov. Ker ljudje delajo tako bolj polne in večje. Samo nasmeh. Ničesar drugega. Kako je to včasih dovolj.

Življenje je napisalo še eno zgodbo. 1034-tega nogometna bloga in skupno 1324-tega. Dolgo sem zbirala misli tega večera. In dolgo mi bo ta večer ostal v srcu. Ker sem prišla kot zmeraj pridem. In odšla sem tako, kot si zmeraj neizmerno želim.

Res se mi smeji in hvaležna sem, da sem zaradi tega nasmeha lepša.
Življenju podarite svojo iskrenost.

Podajte se v avanturo. In jo užijte v vsej svoji lepoti.

MalaMo. :*