Spadam med tiste, ki že leta ne uporabljajo budilke. Zbudim se že pred časom, ki je potreben za vstajanje in zmeraj se zdi, kot da sem spala 12 ur skupaj. No, dokler me čez par ur čas ne spomni, da sem v resnici premalo spala in sem videti…zaspano. ????
Vsak v življenju verjetno potrebuje svoj alarm, včeraj pa bi si želela, da to ne bi bila tekma, na katero se bi šlo tako pozno in bi prišla domov tako, da bi sparkirala včeraj in prišla domov danes.
Rada grem v Domžale. Gostovanje lepih besed, prijaznih ljudi, spoštovanja vrednega nasprotnika. Uredijo vse kot je treba, nikoli ne komplicirajo, radi imajo fuzbal in temu primerno se tudi obnašajo. Žal mi je, da so na dnu lestvice in včeraj so pokazali, čeprav so izgubili, da na njo ne spadajo.
Orphé, Jojo in Žiga so včeraj dodali gole na svojo lestvico, tekma pa bi se lahko tako ali drugače obrnila v kakršnokoli smer. Bila je zanima, polna akcij, tudi kakšnega »akcijskega« vložka, dinamična, delovna, odprta.
Včeraj smo gledali fuzbal in fajn je bilo. Kakorkoli jo je že kdo imenoval, bila je vredna ogleda in verjamem, da bi si jo ogledalo več ljudi, če bi bila ob drugačnem terminu. Vidim že kokice, sladkorno peno, čajek, kakšno pivo za očeta in družine, ki ob treh popoldan hitijo na fuzbal, da gledajo svoje najljubše igralce. Pa še tak lep sončen dan je bil.
Tekma je bila v mrazu. In v terminu, kjer veliko ljudi že pošteno zeha.
Upam in srčno si želim, da bodo tekme po reprezentančnem premoru ob urah dosegljive vsem. In da bomo od nogometa imeli vsi nekaj.
Naj živi nogomet, naj živi veselje, navijanje, petje. Z obeh strani. Naj se otroci veselijo, naj se odrasli zabavajo, naj bo smeh, dobra volja.
Včerajšnja tekma je bila dokaz lepe nogometne predstave. Polna tekmovalnosti, hvaležnosti, skromnosti.
Videlo se je, da se ekipi spoštujeta in številni nogometaši se med seboj dobro poznajo.
Lep večer je bil. Stiski rok. Čestitke. Prijazne besede. Hvaležne zahvale. Nasmejani obrazi. Obrazi upanja. Obrazi srčnosti.
Bil je večer, ki je končal deseti krog. Večer, ko je bilo točno tako kot je moralo biti.
V poplavi kapljic naj bo teden, ki bo prinesel toliko lepega. Naj bo teden, ko se stvari dodajo, postavljajo na novo, dvigujejo, spoštujejo in predvsem verjamejo.
Ni lahko vstat zjutraj. Vedet je treba zakaj se je potrebno boriti. Verjeti. In spoštovati, da si spoštovan.
Vsem, ki sem vas srečala, hvala iz srca. Lepo je bilo.
Domžalski športni park…hvala. Do drugega leta, ko se v dvojni dozi znova vrnemo.
Lep je občutek, ko veš, da se splača.
Nekje med režami utrinkov.
Poglej na srce. Tam je vse.
MalaMo. :*