Toliko lepega se zgodi, ko si preprosto upaš. Imaš željo, dobiš priložnost. Verjameš, da se lahko zgodilo toliko magičnega. Ker imaš to pač rad. Ni drugih besed kot ljubezen do športa, do kraja kjer živiš. Kjer si se rodil. Zrasel v športnika, prijatelja, sodelavca ali samo novega znanca.
Marjeta na Dravskem polju nam je včeraj pokazala bistvo vsega. Življenja, športa, prijateljstva, izjemno pravičnega navijanja, tudi sojenja. Včeraj smo v tem prelepem kraju, kjer so zaprli del ceste zaradi praznika nogometa, spet prišli tja, kjer se je vse začelo. K hvaležnosti, da imamo žogo (eni nekoč samo eno), hvaležnosti, da imamo ta dan, ta dogodek. Kjer se stke pristnost, objemi prijateljev, stiski rok novih kolegov.
Kjer smo skupaj za vse. Kjer so vsi, ki nikoli niso. Kjer so tisti, ki bi radi bili, pa ne morejo biti. Kjer so tudi taki, ki želijo izstopati, so tudi takšni, ki ne dobijo, ker zmanjka, a se dobi, ko je znova nazaj.
Včeraj je bil večer, ki smo se ga srčno in iskreno veselili. Tak sem hitela po karte, da jih slučajno ne bi zmanjkalo. In od doma odšla dovolj hitro, da bomo le dobili parkirišče. Na travniku od prijaznega soseda. Ker na tem dogodku pač nihče ni gledal stran. Pomagali so vsi. Sodelovali so vsi. In vsi so bili ponosni. In mi smo bili ponosni z njimi.
Pogum za 2000 udeležencev, navijačev, ki so se odločili, da bodo sredin večer podarili pokalni tekmi med domačo Marjeto in njim domačim Mariborom. Pardon, nam domačim Mariborom.
Orphe, Bradley, Gregor, Sheyi so mogoče res v prvem polčasu odločili tekmo. Tekmo, ki je bila tako domača, tako srčna, tako prijateljska. Tu pa tam si slišal kakšno kritiko, pa še to od koga, ki verjetno že dolgo ni videl kakšne tekme. Vse ostalo je bilo navijanje. Pošteno, iskreno. Srčno.
Viole so še enkrat znova pokazale vso veličino in ja, tako se to pri nas gremo.
Toliko izjemnih ljudi premore naša mala lepa država. In včeraj nas je bilo na kupu na desetine. Veseli, nasmejani. Ki so se na začetku bali, da bo morda dež vendarle vztrajal, a nam je na koncu poslal mavrico.
Vse je bilo tako prav. Vse je bilo tako kot mora biti. Kljub vsemu (Kaj te ti misliš, da bom jaz tebe čakal, da boš ti slikala?) mi je uspelo ujeti nekaj krasnih fotografij za spomine, zadnji dve pa sem naredila na poti domov, ko je Biserka znova našla tisto prelepo tablo, ki je bila tudi v krožišču z avtoceste.
Ta magičnost Marjete je včeraj okužila čisto vse. Ta magičnost je včeraj Sloveniji pokazala bistvo vsega. Ti predani ljudje so se vrgli v zgodbo, ki bi jih lahko potopila, a jih je v resnici postavila na vrh sveta. S svojo neizmerno prijaznostjo, zagnanostjo in predvsem virom navdiha so uspeli izpeljati dogodek, ki ga nikoli ne bomo pozabili.
Nikoli nisem štela vseh tekem v živo (kar bi mogoče bilo za nekatere res fajn podatek), ampak ta mi je ena ljubših. Spominjala me je na tiste prijateljske tekme leta nazaj, ko smo hodili po Sloveniji in nismo znali domov. Kjer smo zgodaj prišli in pozno odšli, čeprav smo imeli pred seboj še dolgo pot.
Včeraj je bila pot sicer kratka, a srečanje nič kaj krajše, čeprav je trajalo vsaj dvakrat več kot tekma sama.
Poklon vsem, ki ste nam tak dobro skuhali, poskrbeli, da nismo bili žejni (bezgov sok; pošljite mi kakšen liter, prosim) in hvala vsem za tako krasno idejo, ki ste jo izpeljali vrhunsko.
Z veseljem se še vrnemo in veselim se kakšnega vabila na tekmo, da se jim poklonimo še na drugačen način.
Ta pokalna tekma je bila za dušo in srce. Ta pokalna tekma je bila dokaz, da je v našem prostoru veliko prostora za prekrasne nogometne dogodke. Z vzorom, predanostjo in neverjetnim prostovoljnim delom so odprli vrata dogodku in mu dali dušo, srce in unikatnost. Upam, da bodo veliko ponavljali za vami in da bomo takšnim dogodkom priča še v prihodnje.
Ko je sonce že davno zašlo, poslovili smo se že vsaj desetič. Ko smo spoznali prekrasne nove ljudi in bili srčno veseli starih, nas je pot vodila s travnika počasi…domov.
Do prihodnjič. Ko vam znova iz srca zaploskamo in smo vaši največji oboževalci.
Velikokrat želim sedet pred ekranom in pisat take zgodbe. Velikokrat si želim več misli kot fotografij. In še večkrat si želim, da bi bili navijači takšni prijatelji, kot smo bili včeraj.
Hvala vam. Najlepši opomin kako lep je nogomet.
Nekje med režami utrinkov.
Ploskam in iz srca pišem…HVALA.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić