Moj ljubi zlati Ljudski vrt.
Kaka poslastica prvega kroga doma.
Hvala Domžale, za še eno čudovito tekmo.
Hvala vsem tistim, ki veste kdo ste.
Hvala ekipa.
Hvala Niko Grlić. Eni smo te lansko sezono že spoznali. Eni te še bodo.
Hvala Arnel. Hvala Maks.
Hvala bojevita ekipa.
Hvala kapetan, ker ne moreš vstran gledat, ko se godi kar se zmeraj dogaja.
Hvala za vrhunsko tekmo.
Niti sekundo nisem verjela v nič drugega kot v zmagovit začetek.
Tudi tisti drugi penal me ni zmotil.
V resnici o vsem tistem kar me je dejansko zmotilo, sploh pisala ne bom.
Malo se pa človek mora ustavit ko piše resnico.
Prijatelji, tako lepo je biti z vami.
Hvala zlati otroci, nogometašice in vsi, ki ste prosili za fotografije po tekmi. Kako lepo je videti vse te nasmejane obraze.
Sonce, hvala za to kuliso. Spadam med one ljudi, ki te imajo radi tudi ko najbolj močno svetiš.
Hvala tudi vsem, ki ste me naučili kaj novega o fuzbalerjih, igri, o pravilih igre in o tem kaj je prav in kaj ne.
In ne, ne želim se naučit žvižgat, žalit in ne želim v nikogar ničesar zabrisat.
Moje meje so krajše.
Moje meje so neškodljive.
Le izdih ob sedežu. A saj tudi to še pride.
Ker ko si hvaležen, skromen, ponižen in dober se nekje življenje vendarle vrne na dobro.
To tekmo sem zvozila tišje, kot se od mene pričakuje.
To zahteva več truda, kot si kdo lahko misli.
In bila je res lepa tekma. Izjemnih nogometašev.
Na srcu nosijo vijol’čni grb.
Kako veliko darilo je to.
Naj vam bo v ponos.
Kot ste vi nam.
Nekje med režami utrinkov.
Nasmiham se.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić