Želim si le poštenosti. Čisto nič drugega.
Naj ne bo drugače.
Kot pošteno.
Pošteno.
Pošteno.
Hvala, ker boste pošteni.
Ker ne razumem.
Ker ne sprejemam.
Ker po vseh teh letih mi je zmeraj drugače razloženo.
Ne da se mi. Res se mi ne da.
Naveličana sem v eno tega. Isto je.
A nikoli pošteno.
Hvala Šiška. Več kot 15 let je mimo odkar sva se prvič srečali.
Interblock, Olimpija in zdaj Bravo.
Številne tekme. Spominov nešteto.
Škoda, da za slovo ni bilo hot dogov. Le dolge kolone za te prigrizke s pijačo.
A tu si naredimo da je lepo.
Ko škripa in doni in iščem prostor, kamor lahko dam svojo lepšo polovico. (Če le uganete kaj je to).
Hvala vsi prijatelji. Hvala vse moje družine.
Hvala Etienne in čestitke.
Hvala, ker boste pošteni.
Nekega dne.
Kot težko sprejemam Mejotovo slovo, težko sprejemam to kar gledam.
A saj nikoli ni bila bistvena naša resnica, ali pač?
Dajte mi zapret jezik, pardon prste ob tipkanju in mi v sredo pokažite nasprotno.
Se da zmenit, kajne?
Njemu, ker vem, da si želi, da bi več smejala.
S poklonom navijačice.
Težke tekme prinašajo najlepšo prihodnost.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić