Zahtevno je zmeraj izziv. In izzive imamo radi. Kot sonce. Prijatelje. Pa dobro hrano. Prijaznost. Uvidevnost. Spoštovanje.
O hvaležnosti v eno pišem in govorim. In seveda druženje. Toliko čudovitih prijateljev.
Pa še moj zlati jutranji prijatelj na istem mestu, kot zjutraj. Pa ljudje, ki mi pomagajo v vseh možnih verzijah. In čas, ki prehitro mine.
In čas, ki pride, da pridem, da se vrnem. In grem, da me pot pelje v meni tako ljubi medijski prostor.
Ko stopim skozi vrata je občutek, ki ima neki posebni čar. In se srečam s krasno potjo do sedeža, kjer me znova čaka eden najboljših komentatorjev vseh časov in tekma, ki prinaša vse in še več.
Zahtevno srečanje, ki v prvem polčasu ponudi marsikaj. A golov ne.
V drugem pa točno to, kar potrebujemo. Jojo končuje triologijo s penalom.
Vmes zadene še enkrat izjemen Jan, Arnel načne mrežo nasprotnika.
Zahtevna Rogaška, ki prinaša vedno tisto, kar veš, da je težko, a ne nedosegljivo.
Prinaša tisto, za kar se boriš. Za zmage. Za zahtevne tekmece. Ki iz tebe iztisnejo največ kar je možno.
Fantje so pokazali izjemen karakter.
Sven je bil znova spet v eno jeklen fant. Kaj ta fant vse preživi in doživi. Kadarkoli je prekinitev, upaš, da ni spet on. V večini primerov je. Ta fant se tako zelo bori, tako vztraja. Ko kdaj mislite, da ne zmorete, se spomnite na njega. Kaj vse ta fant prenese, to je noro in vseh pohval vredno.
Kapetana imamo tudi nazaj v prvi postavi. Zato ga je tudi vredno čakat, ko se odpravlja proti domu. Zgodba, ki se je zgodila po tekmi, ima posebno mesto v naših srcih. Medtem ko se pogovarjamo, prihiti z birme njegova oboževalka.
Za fotografijo in seveda je med nami vedno kdo s kulico in papirjem, tako da zrihtamo še podpis. Kakšna zgodba za biografijo čez nekaj let. Neverjetno. Preprosto čudovito.
A to še ni vse. Za alžirskega slavljenca smo uredili še posebno čestitko s strani vedno izjemnega Soudanija, vmes pa smo rekli kakšno še s številnimi drugimi prekrasnimi fanti.
In ja, imam selfi. Lan, fant, ki je ob prihodu moral požreti vse in še več, je daleč najlepše in predvsem prečudovito presenečenje lige.
Redno v enajstki kroga, deluje pa tak, kot da ima vsaj za deset let več izkušenj in se preprosto ne pusti motit. Fantastično.
Res, ta ekipa ima nekaj, kar lahko v tem trenutku sanja cela liga. Mogoče ne bomo prvi, samo prihodnost je videti lepa.
In ko počasi le gremo proti solati in domu (ja, solati), se zavedamo, kako srečni smo v resnici.
Včasih kaj boli, včasih smo utrujeni in tečni. Zagrenjeni in morda preveč naporni. Ne morda, res naporni. Ampak na koncu dneva smo ena fantastična vijol’čna družina, ki skupaj stopimo ko treba.
Da je ploščad bolj polna od največjega stadiona v državi, da skupaj verjamemo v nove uspehe in nikoli ne nehamo delat na tem. Tudi takrat, ko so nas že vsi odpisali in govorili za kakšen klub le navijam.
Vedno sem bila istega mišljenja. Tudi ko je bolelo. Tudi ko ni šlo.
Še naprej bom prehitro pred stadionom. Še naprej bom med zadnjimi šla s severa. Ker je vredno pozdravit najboljše.
Ker je vredno biti del tega izjemnega navijaškega sveta.
Hvala vsem, ki ste prišli danes.
Moja roka sporoča, da je počasi dovolj.
Ta dan bo spomin, ko smo skupaj naredili največ.
Hvala vsakemu in vsem, ki ste stopili na sveto travo. Če tudi samo na ogrevanje.
In hvala vsem, ki nam dajete krila, ko življenje tako boli.
Takšni trenutki so za mene neprecenljivi in hvaležna sem vsem, ki slišite moj glas.
Vem, da ga sliši še nekdo.
S poklonom navijačice.
Srce se topi, ko se Mariboru zmagovat mudi.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić