Select Page

V mojem srcu je placa dovolj. Za vse, ki cenijo. Ki spoštujejo. Ki razumejo. Ki znajo. Ki ostajajo. Ki ploskajo. Ki kričijo.

Tudi Jovan bo zmeraj eden od nas.

Ni važno od kod si. Samo zanima me, če želiš z nami. In če razumeš našo pot. In če ti je ta pot tako ljuba, kot je nam, si naš.

Prihod na igrišče.

Hitro se zaljubimo. In hitro cenimo. Ko začutimo. In ko začutimo, smo zvesti in ostajamo.
Mogoče je zato ravno derbi tisti, ki nas dela takšne, da nas v resnici sploh ne deli.
Če bi gledali zemljepisno, bi bili šokirani kdo je zadel na današnji tekmi. In če bi gledali srčno, bi bili verjetno šokirani še bolj. Ali pa tudi ne.

Žoga.

Nikoli nisem razumela kako lahko nekdo, ki se rodi z »Maribor, Šampion,« zaigra za največjega rivala. V krvi imaš vijol’čno kri in želiš »vbrizgat« zeleno. Ker je zelena velika? Meni je to bolj kot neslana šala, jaz pa imam res rada cuker. Fajn, ker imamo zdaj v bajtah nove čokolade. Za človeka kot sem jaz, je to darilo, ki ga ni podobnega.

Pozdrav vzhodu.

Pardon, seveda je. Zmaga na derbiju. In to kako veličastna zmaga. Polčas trije dani goli in pol še penal, ki ga tak sploh nisem razumela. Čeprav ta tekma ni imela veliko nerazumnih stvari.

Skupinska. In gospod s tv-ja.

Sojenje je bilo na nivoju, kar se zgodi redko, čeprav je še najbolj šokirala soba za VAR in odločitev, ki je prinesla prvi gol. Verjetno je na tem mestu treba rečt hvala? Zato, hvala. Cenimo. Zelo. Lepo je vedet, da se kdaj tu pa tam gremo pravico.

Kapetana.

Tekma je bila s katerekoli strani si gledal, gledljiva, zanimiva, polna priložnosti, čeprav je bil prvi polčas tak naš, ko ne pomnim kdaj. Pojedli smo jih kot burek, čevapčiče in jabolčno pito. In to na terenu, ki ga v resnici ne poznajo. Ker na takšnem pač ne igrajo. In za to ni kriva slovenska nogometna reprezentanca. In če kaj, smo v prvem polčasu pokazali tisti DNK, ki nam ga tak radi očitajo in govorijo, da bluzimo nekaj brezveze. Ekipa je na tej tekmi pokazala, da razume. Kaj pomeni derbi, čeprav jih večina sploh ni rojenih tu, da je večina pokazala, da je vijol’čno srce še kako vijol’čno. In dejstvo: danes so se borili vsi. Od prvega do zadnjega. Vključno s klopjo. Derbi je strast. Je tekma, ki ji ni podobne. In to je bila tekma, ki je imela vse. Živce bolj napete od strun violine in glas glasnejši od viole.

Mislim…kaj pa nora fotografija!

7500 navijačev je videlo vse. Uvod. Jedro. In zaključek. Pravi šolski spis, ki gre v anale. In zasluženo smo zmagali. Zaradi vseh. Njih, ki so igrali, kot da je zadnja tekma. Njih, ki so se borili, garali, noreli, se vračali v napad, obrambo, iskali luknje in priložnosti in verjeli v nemogoče.

Ob drugem golu sem bila predaleč.

Arnel po penalu še preden so eni našli svoj sedež, potem pa še dva gola Jana, ki sta odnesla še največjega skeptika. Kako veličastni goli za rezultat polčasa. Polčasa, ki je pokazal, da znamo. In zmoremo. In da je to šele začetek.

Ob tretjem so prišli spet bližje.

Leteli bomo, pa ne zaradi zmage, ampak ker vemo, da se vse to da. Da se vse to zmore. Zaradi veličine, zaradi želje. In predvsem zaradi moči, ki jo daje ekipa sama. Publika je samo malo potisnila. Čeprav včasih na nepravi gumb. Pač ene stvari ne spadajo na igrišče, ob igrišče. Ostro obsojam metanje česarkoli na igrišče, sploh pa v kateregakoli akterja srečanja. Zmenite se veni. Kjerkoli pač. Ne škodujte klubu. Za vaše komplekse ni kriv. Saj vemo to, ne?

Kak zgleda vijol’čne krvi fant? Tak!

Za tekmo, ki je prinesla res zmago, zmag. Zmage nad sivimi sredi krasne sončne kulise je bila neverjetno lepa reklama za slovenski fuzbal. Ko je Blaž skakal z zavito glavo, Soudani pa je bil videti, kot da je že vse življenje v Mariboru. Ko sem gledala drugi Janov gol pa sem se vprašala samo, če ga bomo po takšni borbenosti res lahko še dolgo obdržali. In Ažbe še zna. Vsaj v tem je res dober. Zgodba o uspehu ekipe, ki je pokazala veličino.

Kapetan. Kaj si nor kaj vse počne na igrišču!

Ne naslanjajte se z negativizmom. Ne paše vam. In ne izgovarjajte se na utrujenost. Imam spisek tekem, ko smo zmagali sivo konkurenco kljub tekmam v ligi prvakov. In zakaj sivo? Ker na teh dresih kaj zelene pač ni ostalo. Pa bi si želeli. Ker v tem je največji čar.

Živi zid. Moje najljubše fotografije.

In derbi je bil čar. Prinesel je vse.

Blažev izraz. Ste se nasmehnili?

Svenov nasmeh kljub hudemu prekršku pove, kako zelo mu je mar. Kri ni voda, in sin od »fotera« je pokazal in dokazal, zakaj se je njegov obraz pojavil na napovedniku tekme. Zasluženo.

No, jaz sem se tudi ob tem.

Ko je minus pokazal počasi zobe, sonce je zašlo. Zapuščali smo tribuno, ko sem srečala gospoda, ki ga cenim. S precej slabimi novicami. Kasneje še njegovega sina. Žalostna sem. In zelo me je bolelo. Vse dobro, prijatelj, bojevnik. Želim si, da bi ti lahko odvzela bolečino. Da bi lahko stal in zmagal. Da bi lahko stopil in ostal.

Plesalo se je.

Naj bodo zadnje misli za vse, ki na kakršenkoli način trpijo. Zaradi bolečine, skrbi ali česarkoli drugega.
Naj vam nov dan prinese mir, zdravje in veliko nasmehov na obrazu.

In tudi skrilo. Mraz dela svoje.

In ko lučke po mestu prinašajo novo srečo, otroci se s starši podajajo na »kolo« na Glavnem trgu, Mojca spije že ledeno vročo čokolado. Med prijatelji na tErgi. Pri stojnicah, ki so naše.

Z odliko. To je bilo z odliko.

Za lep ponedeljek, ki prinaša šajbo. Pa saj imamo radi izzive, kajne?

V najinem drugem domu. Tukaj je najino srce.?

Zanj, ki ga pogrešam. Ve, koliko mi pomenijo take tekme.

Veličastno.

A vendar z nasmehom. Tako zelo ponosna. Tako zelo hvaležna.

Vroča čokolada s penicami na tErgi.

Ona, ki se ji smeji.
MalaMo. :*