Težko pričakovana tekma medijske selekcije proti NK Mariboru je vedno doživetje, ki ostaja v trajnem spominu.
Srečanje, kjer vidiš in doživiš vse in še več.
Borbenost, zagnanost, spoštovanje, prijateljstvo, rivalstvo. In še kaj.
Tekma, kjer se nasmeješ do solz. Kjer zahtevaš penal sredi igrišča. Kjer hočeš penal, ker ga prej nisi dobil. Spet sredi igrišča. Kjer iščeš selektorja in kjer selektorja slišiš. Je tekma, kjer padajo goli, kjer vedno blesti Dejan in je tekma, kjer se zgodi, da se ne zgodi. Medijski predstavniki tudi letos niso zmagali. Po veličastni zmagi nekaj let nazaj, so jim letos zagodli velikani slovenskega nogometa. Marcos, Marko in dvakrat g. Šimundža so zabili res še enkrat znova noro motiviranim nasprotnikom, ki so se tudi letos na parketu raztrgali. Tudi sicer izven. Častni gol za goste je dal Rene po odbiti vratnici. In še to. To je bilo takrat celo vodstvo za goste. Ki so doživeli hladen tuš par sekund pred koncem prvega polčasa.
Čeprav semafor ni sodeloval, sodnik tudi ni nekaj »ubogal,« je bila tekma še enkrat zelo regularna in prepričana sem, da bo najbolj točno vse nekaj metrov vstran, kjer pravkar uživajo bo skupnem kosilu.
Po vsem tem smehu, tudi močnih udarcih in predvsem borbi, ki je bila vredna kakšnega futsal dresa, je bilo tekme še prehitro konec. In še prehitro so padle fotografije in stiski rok v slovo.
Bilo je krasno. Čudovito. In nepozabno.
Hvala za vse aplavze, nore poteze, tudi provokacije in predvsem za ljubezen.
Pokazati toliko znanja je vredno vseh lepih besed.
Včasih si želim, da bi se srečali večkrat. In morda kdaj tudi za dober namen.
S svojo energijo verjamem, da bi lahko napolnili dvorano in morda nekega dne naredili še kak poseben spektakel. Samo ideja…nikoli se ne ve, kdaj se bo kaj takega za res zgodilo.
Z ljubeznijo in spoštovanjem. Hvaležnostjo in občudovanjem.
Z nasmehom.
Ko mahamo v slovo in se beremo. Ker zvezde na nebu vedo.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić